Kako Judje praznuje(m)jo novo leto

Kot direktorja Judovskega kulturnega centra me ljudje pogosto sprašujejo številne stvari, vezane za to dolgo in bogato tradicijo, ki je v naših krajih zatirana in zelo neznana. Tudi sam sem sledi svojega judovskega porekla odkril zelo pozno v življenju, saj temu, čeprav sem že mnogo prej dobival znake in potrditve, nisem posvečal pozornosti.

V svojih zrelih letih sem tako želel del svojega časa posvetiti raziskovanju, ne družinskih, ampak tistih sledi, ki jih je v naši družbi pustila judovska skupnost, od običajev, materialne in duhovne zapuščine. Judovski kulturni center na Križevniški ulici organizira vse aktivnosti, povezane z judovsko skupnost, in je pripravljen in zainteresiran pokazati knjige iz naše knjižnice, zbirko judaike v muzeju, dela sodobnih umetnikov, ki so nastala v zadnjih letih v spomin na žrtve holokavsta, informacije o zgodovini in dogodkih; pri nas pa so zelo pogosto številni gostje iz vsega sveta, umetniki, zgodovinarji, filozofi, popotniki.

Najvidnejša akcija v Ljubljani, pa tudi v Prekmurju, je postavljanje spotikavcev, bronastih ploščic, na tleh, s podatki ljudi, ki so bili deportirani med drugo svetovno vojno. Ploščice so postavljene pred hišami, iz katerih so bili odpeljani v smrt v koncentracijska taborišča. 

Pogosto me ljudje sprašujejo o judovskih običajih in praznikih. Ti so izjemno zanimivi, saj lahko vidimo, da je množica kasnejših krščanskih praznikov dobila svoje korenine v njih. Stoletja in kulturna podnebja so jih adaptirala, ampak v osnovi so izhodišča podobna. Judovski prazniki so ali spominski dnevi – povečini radostni ali žalostni in slavijo zmago ali dobro žetev – ali se objokuje uničenje Templja. Obstajajo pa tudi prazniki, ki niso polni ne radosti in ne žalosti, ampak zahtevajo resnost in razmišljanje. To so dnevi, ko ne opazujemo sveta okoli sebe, ampak smo raje zagledani vase. To je čas, ko premišljujemo, kaj narediti s svojim življenjem.

V petek, 18. septembra 2020, zvečer po sončnem zahodu se je pričelo judovsko novo leto 5781 (hebr. ROŠ HAŠANA). Po tradicionalnem izročilu je do končnega stvarjenja prišlo prvega dne judovskega meseca tišri. Tako rekoč je roš hašana rojstni dan sveta.

Največja judovska praznika roš hašana in jom kipur sta vključena v deset dni. Čeprav je to začetek judovskega leta, je to obenem tudi njen vrhunec. Judovski prazniki niso komemoracije, pa tudi ne obeleževanje dogodkov iz preteklosti, ampak predvsem transformacijska izkušnja, tako za posameznika kot tudi za ves narod. Bistvo vsakega judovskega praznika se lahko izpove z eno besedo. Glavna tema in roš hašane in jom kipurja, točneje celega obdobja, je sprememba. Spremeniti se kot posamezniki in kot skupnost, od tistega, kar smo bili do zdaj, do tistega, kar bi lahko bili, pa si nismo upali poskušati. Takrat mora človek pristopiti k vsaki osebi, ki ji je naredil nekaj slabega (z deli ali besedami), se opravičiti in popraviti narejeno.

Roš hašana traja dva dni tudi v Izraelu, kjer sicer prazniki trajajo samo en dan. V judovskem koledarju se mesec začne s pojavom mlade lune na nebu. 

Prižiganje sveč je pomemben del roš hašane. Ženske jih prižigajo oba večera. Druga posebnost je pihanje v šofar – rog ovna, gazele ali antilope. Tretji je obred simboličnega metanja svojih grehov v vodo. Dovolj je vreči drobtinice kruha v vodo. Sam sem to opravil ob izlivu Gradaščice v Ljubljanico. Četrto so posebni pozdravi. Peto, poskušati nekaj novega.

Običaj je začeti prav pred prazniki nekaj novega. Lahko izberemo nov hobi, se naučimo novo igro ali obiščemo kraj, kjer še nismo bili. Lahko tudi kupimo nekaj novega za obleči in to prvič oblečemo za roš hašano. Sam sem letos tako prvič obul čudovite čevlje, ki mi jih je Ivica za darilo prinesel iz Osla. Šesto, čestitke in družinske fotografije. Običajno se otrokom prepusti, da jih izberejo ali, še bolje, izdelajo sami. Običaj je, da otroci naredijo osebne čestitke in jih podarijo ostalim članom družine. Druga razširjena tradicija je, da družina ob roš hašani naredi družinsko fotografijo za primerjavo s predhodnimi fotografijami, da bi se videlo, kako smo se spremenili. Sedma je tradicija kesanja. Običaj je, da vsi temeljito premislimo o tem, kaj smo v preteklem letu slabega naredili drugim, pa tudi sebi, in se vsem iskreno opravičimo. Osmo so praznične jedi. Roš hašana je posebna po tem, da za praznično večerjo jemo specifične jedi, s katerimi simbolično izražamo svoje želje za naslednje leto. Pomembno je jesti nekaj sladkega. Z leti se je razvilo mnogo simbolnih običajev pri prazničnem obedu za novo leto. Najbolj je razširjen običaj pomakanja kruha ali krhlja jabolka v med in pred zaužitjem tega izreči: »Naj bo božja volja, da nam obnovi novo leto, ki bo dobro in sladko!«

Obstaja tudi hrana, ki je ne jemo. To so v prvi vrsti oreščki, kot tudi razne slane in kisle jedi, da nam novo leto ne bi bilo grenko. Jemo granatno jabolko, ki ima simbolični pomen; kolikor je zrnc v njem, toliko naj bi bilo sreče v novem letu. Verniki odhajajo prvi dan praznika k reki, v kateri so ribe. Ob tem molijo in v reko mečejo drobtinice, kar simbolizira odmetavanje grehov. Prva dva dneva praznika je strogo prepovedano vsakršno delo, razen priprave hrane.

Oblačimo se svečano, zaželena so bela oblačila. 
Po prazniku roš hašana se začne spokorniško obdobje, ki traja deset dni in se konča z jom kipurjem – dnevom sprave, najpomembnejšim in najbolj žalostnim dnevom v judovskem koledarju, ko se Judje postijo in spominjajo svojih pokojnikov. Razen krajše večerje se ves ceremonial odvija v sinagogi. V malih skupnostih, kot je naša, slovenska, se vse skupaj praznuje dva dni ob molitvah in skupnem obedovanju cele skupnosti. 

Ob prazniku se čestita preprosto: »Šana tova!«
Običaj je, da si ob koncu molitev v sinagogi na prvi večer novega leta drug drugemu zaželimo: »Bodi vpisan in zapečaten za dobro leto!« (hebr. L'šana tova tikatev v'taihatem!) oziroma: »Bodi vpisana in zapečatena za dobro leto!« (hebr. L'šana tova tikatevi v'taihatemi!«)

Vsem, ki slavite roš hašano, in vsem, ki čitate moje kolumne – srečno, dobro in sladko novo leto 5781!