Kaj zdaj s to govejo muzko?

Tega seveda ne počno na slovenskem podeželju. Na slovenskem podeželju je narodno-zabavna glasba zakon. Ampak meščani so bili na Slovenskem zmeraj fini oziroma so to vsaj hoteli biti in biti še neizbrisen znak omike, dobrega okusa in tako naprej. Sama sem za dobro mero odraščala pod perutmi družinske klasične glasbe in sem imela občutek, da moram ob zvokih harmonike kar zardeti od hudega.

Potem je preteklo pri nas in drugod veliko vode in zgodilo se je marsikaj. Minili so časi dijaških stojišč in zvezdnikov z opernega odra, kje so že časi Marjane Deržaj in Bojana Adamiča. V Slovenski filharmoniji se je lani že na debelo stavkalo in ansambli na vseh sort odrih so vseh sort kakovosti ne glede na to, ali je vmes harmonika ali ne. In seveda tudi harmonika sama že dolgo ni več to, kar je bila nekoč, in zame je v pravih rokah ob orglah danes tudi moj najljubši inštrument.

Precej je pomagalo, ko se je nekoliko omehčala nacionalka in od zadrege zardelih lic vpeljala nekaj, kar je za marsikoga tam še danes sporno: petkov večer narodno-zabavne glasbe. Potem se je vrinilo v najsvetejše še nekaj »tega pofla« v podobi najbolj gledanih narodno-zabavnih festivalov, brata Avsenik pa je bilo seveda treba posebej in obvezno ustoličiti kot slovenska genialca in mega fenomen, ni bilo mogoče drugače, pa so ju je oblikovalo v nekakšna slovenska glasbena vesoljca, in seveda so bili ob njiju še Slak in nekaj drugih, ob katerih se mesto ni moglo delati, kot da jih ni.

Danes počnem nekaj, zaradi česar bi se marsikdo »iz mesta« na moj rovaš še vedno grdo zgražal: zelo pogosto ob petkih vsaj malce pogledam petkov Slovenski pozdrav. Tam imam svoje ljudstvo na pladnju na čisto poseben način: to je najbrž najboljši približek tega, čemur pravimo: to smo pa Slovenci! In doslej mi ob petkih zvečer, glej čudo čudno, še niso šli na živce, čeprav sicer to, no, cefranje živcev na rovaš Slovencev, doživljam žalostno pogosto. Tu, ob petkih zvečer, sem med drugim že kar dolgo tega počasi doumela tudi to, da imamo na tem planetu, v tej glasbi in počutju, ki veje iz nje, Slovenci novega genija, ki se mu pravi Blaž Švab in je že nekaj časa zrel za kakšno pošteno in tehtno nacionalno nagrado. No, pri Vklopu so to doumeli in ga letos le vključili med  kandidate za žaromet. Žaromete so delili v glavnem meščani in seveda se Blažu ni izšlo, ampak vsaj opazili so ga. Podeliti je smel celo enega od žarometov, juhej!

To pa še ne reši nič, mislim, še vedno je tu velikanska dilema, kako narodno-zabavni glasbi odvzeti žaljivo avreolo govejosti, se pravi manjvrednosti, s katero je bila iz mesta obmetavana, odkar pomnim. Seveda razumem, da gre za zelo različne glasbene žanre, ki jih ne gre kar tako mešati, in tega tudi drugod ne počno. Gre za spoštljivost. In tudi za to, da ni nič narobe, če v ta fenomen pokukamo manj obremenjeno, manj prepotentno in pogosteje, kot smo to počeli doslej. Narodno-zabavna glasba k temu sploh ni kaka slovenska posebnost: je priljubljena alpska glasba in alp je v Evropi kolikor hočete. To delajo špičke.

In za nazadnje v zvezi s to temo: danes je meja med mestom in vasjo že zdavnaj mimo, ker tudi pravih vasi konec koncev skoraj nimamo več. Vsa Slovenija postaja eno samo dolgočasno primestje, mislim seveda v urbanističnem smislu, in nič ne pomaga. Stanje duha je tako ali tako že nekaj časa univerzalno, in to je od vsega najbolj tragično.

Kmetov pa je še nekaj, in ne vem, ali naj temu rečem na srečo ali na škodo. Kmetje so pri nas že nekaj časa v resnici socialna kategorija: tri četrtine bi jih šlo brez socialnih pomoči iz Bruslja navzdol že nekaj časa pri priči po gobe: tistih, ki jim čisto kmetovanje še vedno prinaša dobiček, je ostalo vsega četrtina. A vsi po vrsti zlivajo na svoje njive vsako leto srhljivejše količine umetnih gnojil. Na ta rovaš so že skoraj izginile poljske ptice. O tem smo se že kar precej razgovorili. Nič pa ni, vsaj doslej, slišati za morebitno novo katastrofo: Kje so letos čebele? Precej se sprehajam po poteh okoli bajerja in na cvetju, ne na travniškem, ne na sadnem drevju, ne na grmovnicah, ne na okrasnih, vse je bujno v cvetju, sploh ne vidim čebel. Znanka z Dolenjskega mi pravi, da je tam enako. Smo nekakšno uradno slovensko čebelje kraljestvo in se zaradi tega dela velik cirkus. Tega, da so čebele (ponekod?) tako rekoč izginile, pa očitno ne zanima nikogar. Prosim, kako je s tem? Nisem pri zdravi pameti jaz ali morda kdo drug?

Naj zaključim z iglo. Da, s tisto tanko, drobno, dolgo, zoprno in bolečo injekcijsko iglo, ki jo bom zdaj zdaj od svete jeze zabodla slovenskim televizijam v rit. Za kaj gre? Gre za to, da se vse več sporoča in jadikuje na račun (ne)cepljenja slovenskih otrok in tako naprej in tako naprej, naj vas s tem ne utrujam še jaz. Vsi prispevki so usmerjeni le v en cilj: dopovedati staršem, kakšna škoda, da ne rečem katastrofa, se s tem počne. In kako se to počne? Tako, da se otrokom na ekranu praviloma svečano zabada iglo v rito ali rokico ali kamorkoli že, kamera pa sladostrastno čisto od blizu spremlja, kako strašna igla prodira v otroški mesek, kako ob tem seveda otrok zatuli od bolečine in je vse skupaj predvsem žalostno, stresno in mučno. Ha! Ste na televizijah znoreli? Je to metoda, s katero bi reklamirali cepljenje? Seveda je cepljenje v resnici prav to: igla v riti ali kje drugje, ampak ne pravite mi, da je to pravi način, kako za cepljenje motivirati starše.

Dovolj za danes.