Kaj se vse dogaja v tem letu 2020?
Robert Waltl
Če ne bi bilo pandemije, bi jaz danes … Tako se zelo pogosto začenjajo naše misli in pogovori v teh dneh. Po prvi, ambiciozni projekciji bi Mini teater delal veliko koprodukcijo z jadranskimi festivali in igralci iz Ljubljane, Beograda, Zagreba, Sarajeva in Črne gore.
Tako bi morala ravno v teh dneh predstava 2020 svečano odpreti Bitef, najbolj znan gledališki festival v teh prostorih. Ta obstaja že 54 let, vsem nam, ki nam je gledališče poklic, je jasno, koliko meja je premaknil. V bivšo državo je pripeljal Roberta Wilsona, pa tudi Tadeusza Kantorja, Living theatre in Anatolija Vasiljeva. V svetu hladne vojne je bilo to ekskluzivno mesto, kjer sta se srečevala Vzhod in Zahod, komunizem in kapitalizem, realizem in postmodernizem.
Pogosto se govori, da je Bitef veliko bolj vplival na slovenski kot na beograjski teater. Na njem sta dobila svetovno potrditev Dragan Živadinov in Tomaž Pandur, lani pa je nagrado za najboljšo predstavo dobila Fassbinderjeva predstava Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastjana Horvata. Letošnjo festivalsko edicijo bi morali otvoriti mi s predstavo 2020, ki jo je režiral Ivica Buljan, sam pa sem v njej sodeloval kot njegov umetniški svetovalec.
Direktor Bitefa Ivan Medenica je ob našem predvidenem gostovanju v beograjskem NIN-u tako zapisal: »V teme posthumanizma bi nas moral uvesti razigran, duhovit in pameten scenski spektakel, pod pomembnim in morda zloslutnim naslovom ›2020‹, ena redkih velikih svetovnih predstav, ki se je pojavila letos, in to na svojem samem začetku. V koprodukciji SNG Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma jo je režiral Ivica Buljan, in to po predlogi knjig znanega izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, čigar ena izmed glavnih trditev je, da je homo sapiens edina vrsta v zgodovini, ki je samostojno ogrozila globalni ekosistem.«
Od tega tedna predstava spet igra v Gallusovi dvorani in spominjam se užitkov, ki smo jih imeli, medtem ko smo jo pripravljali. Na začetku genialni Jurij Zrnec sede na stol kot Slavoj Žižek in z njegovim glasom interpretira Hararijevo tezo, kako je nastal svet, od velikega poka pred trinajst in pol milijarde let do norosti, ki jo je povzročila pandemija covida.
Iz dima, iz globine odra, medtem prihajajo različne vrste praljudi, ki so se počasi pojavljale po svetu. Nina Ivanišin govori o tem, kako si je med njimi ravno homo sapiens izboril prvo mesto in zavladal planetu, ter o tem, kako so naši daljni predniki še v davnih časih z nekega področja na severovzhodu Afrike poselili ves svet, vse do Nove Zelandije, ki so jo Maori s Polinezije kasneje naselili šele v 13. stoletju, James Cook in Britanci pa odkrili šele v 18. stoletju.
Benjamin Krnetić nato pripoveduje zgodbo o pšenici, ki je lovca, mesojedca sapiensa, spremenila v marljivega poljedelca. Mojca Funkl igra pretresljivo sceno o kravah, ki si jih je človek udomačil, da bi dobival meso in mleko, danes pa jih masovno kolje in je s tem od njih, s svojo intervencijo, napravil velikega onesnaževalca okolja. Iva Babić v sijajni točki – vse plese v predstavi je sicer naredil koreograf Ahmed Soura iz Burkine Faso – opisuje nastanek klinastega pisma v Mezopotamiji, kar je pripeljalo do rojstva nove civilizacije.
Kako so se oblikovale religije, od tistih v Egiptu, antiki do krščanstva in Elvisa Presleyja, nam v komičnih prizorih igra Jure Henigman kot mladi Jezus Kristus, potem pa pokaže tudi duhovit video, ki ga je posnel z iphonom, o tem, kako svojemu očetu tolmači, kaj trenutno pripravlja v gledališču. Matej Puc pripoveduje, kako so nastale velike fikcije, v katere vsi verjamemo, kot je tista o Peugeotu, Microsoftu, vse do kulta, ki ga je ustvarila Oprah Winfrey s svojimi pogovornimi oddajami. Matej Zemljič poje in pleše kot v najboljšem muzikalu, njegova pesem – to in druge je za predstavo napisal Mitja Vrhovnik Smrekar – je eden briljantnih songov v predstavi, ki jih pojejo Jurij Zrnec, Nina Ivanišin, Benjamin Krnetić, Matej Puc ... Ana Savić Gecan je kreirala neverjetne kostume, ki jih preprosto morate videti, od tistih, narejenih iz avtentičnih živalskih kož, skafandrov iz organdija, zlatih kombinezonov do magičnih oblek, ki jih je naredila iz plastičnih odpadkov za pesem Ocean.
Mladi Timon Šturbej nam pripoveduje o neprijetnem dogodku iz otroštva, ko na šolski prireditvi ni hotel plesati z Romkinjo Gulteno, ki jo igra Nika Korenjak. Ta črtica nam govori o tem, kako smo v svoji sredini že od malega vzgajani, da smo nestrpni, življenje pa nam ponuja možnosti, da te zablode kasneje popravimo. Marko Mandić je v predstavi 2020 novinar, ki nam govori o obsesivnosti z rastjo BDP-ja, ki je ključni faktor uspešnosti v kapitalizmu. Na oder pripelje svetovne voditelje od Trumpa do Putina, Merklove, Orbana, ki govorijo o padcu dohodkov, intervjuva pa tudi družino iz Bosne na začasnem delu v Nemčiji. Mandić nam prikazuje sceno o netopirjih, ki so ob ljudeh edina vrsta na planetu, ki kreditira svoje člane skupnosti. Netopirji so po zgodbi iz Wuhana z odprte tržnice prinesli tudi novi virus korone. Jette Ostan čarobno poje in nas uvede v svet atomske bombe, novih tehnologij, možnosti, ki jih ponujajo roboti, ki znajo celo komponirati.
Energična Zvezdana Mlakar govori o revolucijah, ki so se dogajale skozi zgodovino, in primerja statistične podatke o tem, od česa so umirali naši predhodniki, in kaj muči ljudi, ki živijo na zemlji danes. Finale naše predstave, ki navdušuje publiko, pa je sestavljen iz treh scen, ki se vrtijo pred publiko na vrtljivem odru. V eni Zvezdana povabi gosta iz publike, da nam pove svojo življenjsko zgodbo, v drugi Jurij Zrnec vodi pogovorno oddajo o aktualnih dogajanjih v slovenski družbi, v tretji pa se pogovarjata Yuval Harari in Mark Zuckerberg.
To je tudi v evropskih razmerah redka predstava, ki govori o tistem, kar se nam dogaja danes in tukaj, poučna, katarzična in zabavna, pravi kabaret s komentarji, satiro, pesmimi in veliko plesa.
Gallusova dvorana je največji prostor za scenske umetnosti v Sloveniji in širši regiji, predstava 2020 govori o pandemiji, padcu BDP, konfuziji, v kateri se nahaja svetovna politika. To je posebna predstava v posebnem prostoru, saj boste danes lahko samo tu, v tej dvorani, gledali gledališko predstavo še s preostalimi 500 gledalci. Izkušnja gledališča pa obstaja samo in zgolj v spremljanju s skupino drugih gledalcev.