korupcija Svet24.si

Slovenija glede zaznave korupcije tik pod vrhom

Izanka prometna nesreča Svet24.si

V celjskem zaporu naj bi si sodil morilec ...

tonin voijaki vaja Reporter.si

Minister Tonin pod trumo vojakov: mu res ni ...

Poškodovana ograja Svet24.si

FOTO: Ugotovili, kdo je v Radljah ponoči ukradel ...

aleš-hojs Necenzurirano

Hojs ima novo divizijo za tajno prisluškovanje

jupiter Dobra karma

Tedenski horoskop: za optimizem bo potrebno več ...

Mojca Fatur Njena.si

Mojca Fatur objavila redko fotografijo 15-letne ...

Kolumna
Kaj pa socialna (ne)pravičnost?

Kaj pa socialna (ne)pravičnost?

Nejc Krevs, 04.06.2021 08:33:16

NEJC KREVS

Delite na:

Svetovna paradigma 21. stoletja nas vztrajno sili v smer iskanja veščin posameznika, odrekanju vrednotam družbenega povezovanja in slepemu sledenju pretiranemu poudarjanju individualnosti kot edini logični formuli za uspeh v obdobju podivjanega kapitalizma. Ne bom se spuščal v teoretično seciranje ekonomskega položaja naše ljube evropske depandanse, temveč bi rad spomnil zgolj na vpetost človeka v sodobni čas, ki nekatere tudi v obdobju pandemije osrečuje, spet druge spravlja v obup. Priznajmo si, da nismo vsi rojeni z enakimi možnostmi in da nikoli ne bodo vsem zvezde prav postavljene. Nam je to tako težko razumeti? Ne izzivam vaših čustev niti ne želim provocirati, le z golim razumom, zavitim v tančico pragmatizma, skušam razumeti družbeno in ekonomsko dogajanje. V resnici se najverjetneje še kar slepimo, da nas bodo temelji socialne države, ki jih imamo zapisane celo v ustavi, obranili pred politikami razslojevanja in udarnimi neoliberalnimi tokovi. Ti vse bolj vztrajno vstopajo v zavest razbolelega sveta, saj smo se ljudje navadili na ponujeno, za lastno ugodje pa smo pripravljeni prodati svojo dušo in se prepustiti nevidni roki kapitala. »Pandemija gor ali dol ... zdaj smo našli krivca in to je sistem,« boste rekli, vendar ni čisto tako. Sistem smo ljudje, skupina posameznikov, ki delujejo v okolju in pomenijo raznolik mozaik družbenega pogona. Eni brez drugih ne moremo, čeprav bi nas včasih tudi politika skušala prepričati, da lahko v imenu lastne koristi izstopimo iz tega vlaka. Tako kar naenkrat ne razmišljamo več o ravnovesju med družbo in posameznikom, saj se nam zdi družba neka oddaljena in odvečna struktura, ki ji sicer zgolj formalno pripadamo. To je ta problem, ko na individualni ravni postanemo čustveno otopeli za drugega. Odklopimo se od družbe in se zadovoljimo s svojevrstnim makro okoljem, ki se vztrajno oži in krči. Vse težje spustimo kogarkoli v svoj svet, saj postanemo tarče lastnega ekonomskega interesa. Zelo dobro znamo v demokraciji gojiti svoje nedemokratične tendence, ki so sicer zrcalo družbi, vendar nikakor ne morejo biti izgovor, da izgubimo kompas človeške pravičnosti. V osnovi smo pravični, saj če dobro pomislite, potem veste, da krepost drugega osrečuje tudi vas same. Ne oropajmo se bližine drugega!