Kaj delamo v začetku avgusta
Robert Waltl
Julij je zelo opevan mesec. Stari jugoslovanski šlagerji prepevajo o snu julijske noči (Tereza), o tem, kaj se zgodi, če pozabiš na julij (Bijelo dugme), o nekih julijskih datumih (Arsen Dedić), o toplih julijskih nočeh (Oto Pestner) ali o famozni Julie, ki jo je Daniel srečal nekega julija. Avgust pa je zelo nespretno ime za pesmi. Evo, zdaj poslušam eno novo, famozno pop zvezdo Taylor Swift, ki je pred tednom objavila album in na njem pesem August. Avgust je mesec razkošja in žalosti, ki gre skupaj s takšno dekadenco. Vrelo poletje, okoli mene piha vroč veter, enaintrideset dni sonca, razkošja in erotike, potem pa prekmalu pride jesen, megla, grozdje in žalost. Od tega datuma se pripravlja zaton leta, včasih je to začetek šolskega leta, kasneje, ko odrastemo, pa začetek nove sezone dela, gledališke sezone.
Letos pa je vse drugače, korona nam je vzela tisti ustaljeni ritem življenja, ki ga vsako leto znova utrjujemo. Naporno delamo, kot hrčki zbiramo plodove, da lahko potem počivamo en poletni mesec in potem polni novih moči krenemo v še eno sezono zbiranja plodov za naslednje počitnice.
Nasilna prekinitev letošnje pomladi nas je v Mini teatru prisilila, da pripravljamo novo predstavo ravno v mesecu juliju. Interno prezentacijo smo imeli 31. julija, zdaj bomo študij začasno prekinili in vaje nadaljevali 20. avgusta, da bi lahko s predstavo prišli pred publiko na samem zaključku Ljubljana festivala, 2. septembra, in po ponovitvah v Ljubljani še s premiero na Ptuju, kjer je naš koproducent Mestno gledališče Ptuj.
Že leta v Mini teatru nove predstave v sezoni začenjamo prvi. Smo majhen, ampak ambiciozen teater in se želimo z vsemi svojimi močmi pokazati takoj, ko se naša publika vrne z letnega dopusta. Pred desetimi leti smo tako začeli z velikim pozdravom Tomažu Šalamunu, potem pa vsako leto z novo predstavo, od Zapiranja ljubezni s Pio Zemljič in Markom Mandićem do Tiesta, tarantinovske rimske tragedije, ki smo jo tistega leta izvedli, še preden jo je na svoj program uvrstil Festival v Avignonu.
Letošnjega 31. julija smo zaključili pripravljalni cikel vaj za predstavo Vsi ptice, ki jo režira Ivica Buljan. Tako kot že mnogokrat do zdaj sem pomislil, kako bi izgledalo, če bi lahko že na tej prezentaciji bila prisotna publika. Izvedli smo jo samo za Ivico, dramaturginjo Diano Koloini, skladatelja Mitjo Vrhovnika Smrekarja, kostumografa Alana Hranitelja, njegovo asistentko Slavico Janošević, producenta Branislava Cerovića in garderoberko Elleke van der Velde.
Od »narejenih« stvari so bili pravzaprav samo Alanovi kostimi, vsi v črnem. V elegantni črnini smo videti kot nekakšna mafijska ali južnjaška familija. Kot Sopranovi ali tiste malo premaknjene družine v Gomori. Miha Horvat, naš sijajni oblikovalec svetlobe, je pripravil fantastičen, čeprav zelo enostaven, a efekten light dizajn.
Pa mi? Jaz nisem nikoli zadovoljen s svojo vlogo, ampak s krajem očesa, tudi takrat, ko igram z njimi v prizorih, spremljam svoje kolege. In bili so odlični. Tako močni, zreli, kreativni. Ko vidim delo, ki smo ga naredili v samo nekaj več kot mesecu dni, sem ponosen na Mini teater, občutim pa tudi nekakšno vzhičenje zaradi našega dela. Ivici Buljanu v slovenski prostor vedno uspe prinesti nov projekt, ki je relevanten na več nivojih. Sodobni teksti, ki jih postavljamo, nam dajejo občutek zadovoljstva, da pripadamo kulturnemu krogu, ki je kreativen, produktiven, na način, da igralcem in avtorjem postavlja kompleksne izzive, publiki pa ponuja dela, ki ne zaostajajo za tistimi iz velikih evropskih središč. Wajdi Mouawad je ploden avtor, ki je danes v vrhu svetovne gledališke scene. Vsi ptice pa so v tem trenutku pomembna drama, estetsko, v družbenem in celo političnem smislu. Estetsko je Mouawad dober pisec, mi, igralci, uživamo izgovarjati njegove dialoge. S kakšnim užitkom spremljam dialog med Mileno Zupančič in Natašo Barbaro Gračner. Milena igra Leo, mamo, ki me je zapustila kot najstnika in me prepustila očetu, ki me je s seboj odpeljal v Berlin in ki ga mojstrsko igra Ivo Ban. Nataša Barbara igra psihoterapevtko, mojo ženo. Občudujem svoje kolege. Milena je neprekosljiva hipijevska mama, Ban je čudaški, a topel nekdanji taboriščnik, danes uspešen poslovnež, Nataša je brutalna japijevka, jaz pa sem judovski oče, ki svojemu sinu, njega igra sijajni Gal Oblak, trdoglavo prepoveduje ljubezen s prekrasno Arabko. Wahido igra mlada, krasna Lina Akif. Njenega idola Wazana igra Jose, naš znani raper in igralec, ki je že mnogokrat nastopil v Mini teatru. Izraelsko vojakinjo Eden igra naša inteligentna lepotica Saša Pavlin Stošić, zdravnico in novinarko pa Aleksandra Balmazović. Prepričan sem, da bi že zdaj, kljub temu da še ni vse izčiščeno in dokončano, lahko stopili pred publiko. Naše delo na malem odru Mini teatra poka od emocij in življenjskega elana. Nekako trdno verjamem, da bomo zagotovo prišli tudi do široke publike po Sloveniji, saj ljudem, verjamem, kot vedno med katastrofo in po njej, manjka rame za potešitev, glava za razmišljanje, ki jo lahko ponudi prav gledališče.
Čemu preživetje, če nimamo vpogleda v svoja življenja iz perspektive umetnikov, ki ga ojačajo, izkrivljajo, vse za to, da bi občutili, kako je človekov obstoj tako edinstven in kako moramo živeti v polnosti vsak svoj trenutek.
Letošnje poletje sem morda zamudil mnogo dopustniških užitkov, ki sem se jih skozi leta navadil, morje, ki ga imam tako rad, mesta, ki me napolnjujejo z energijo. Ampak sem pa delal s čudovitimi kolegi na nečem pomembnem za naš poklic. Moj avgust zato diha v plemenitih barvah zlatega sonca.
