KAJ ČE SO NOŽI TOPI?
Nikoli ni načelno bežati pred odgovornostjo življenjskih preizkušenj, še huje se je skriti pred roko ustrahovanja in se nenadzorovano oddaljiti od svojih sanj. Živimo v času, ko te lahko potolče že majhna neprevidnost. Še kako potrebno je nenehno gledati za hrbet, saj ne vemo kdaj lahko ista roka ki te boža, konča zabodena v tvojem hrbtu. Sem eden tistih, ki skoraj slepo verjame v dobro naravo slehernika, včasih me morajo tisti ki me imajo iskreno radi, opomniti da je to predvsem iluzija. Utopično željo po tem, da bi si ljudje drug drugemu privoščljivo želeli le dobro, vedno znova poruši izkustvo slabega, ki se manifestira na različne načine. Najbolj odurna mi je vizija hinavskih predatorjev, saj jih odlikujejo sladke besede in morbidna dejanja.
Vedno sem imel precej težav z naivnostjo, kajti dolgo časa nisem mogel sprejeti dejstva, da se veliko ljudi v javni sferi po prespani noči zbudi v jutro z novo masko na obrazu. Bolj kot so neizprosna in umazana dejanja pred njimi, bolj pomembno je da njihov alter ego izžareva srečo in veselje. Takšni ljudje se navadno ne pogledajo v ogledalo, ker morda niti ne prepoznajo več lastne podobe. Zgolj še bleda senca karikaturnih obrisov. Ne pravim, da si vsak na tem svetu zasluži spoštovanje, niti pohvale ali graje, bi pa toliko prijetnejši bil svet, če bi ljudje po njem hodili z iskrenimi nameni. Bi se lahko vsaj izognili tistim, ki bi nam v vsej svoji sadistični nasladi želeli greniti življenje. A človek je na svetu tudi zato, da sprejema težke udarce usode, le ta ni vselej prizanesljiva. Ravno obratno, ko boli še bolj pritiska na bolečino in se trudi, da bi v nas pustila trajni pečat. Na nas je, ali jo bomo premagali ali pa pustili da nam pride do živega.
