»Jud, kristjan, musliman … Mar nismo najprej in predvsem ljudje?«

Prazniki so tu. Praznujejo judje, kristjani, muslimani začenjajo s 30-dnevnim postom, ki se bo končal s praznovanjem ... Pesah je praznik svobode, ki nas spominja na izhod iz suženjstva. Tudi danes lahko delno občutimo, kaj pomeni, če človek ni popolnoma svoboden – upajmo, da le za kratek čas.

Civilizacije in različna verstva so nastajali na vseh koncih sveta v neprestanih migracijah, večina nas je prišla od nekod, saj nam v svojih majhnih sredinah ni uspelo uresničiti svojih sanj in ciljev. Nesmiselno je biti črnogled v današnji reki težav. Današnji svet ima najmanj vojn, napredno tehnologijo, zdravstvo, obete. Težava je v njihovi neenaki razporejenosti.

Kot režiser sem bil na začetku osredotočen na klasike, novejše predstave pa so usmerjene v sočutje do ranljivih skupin, da bi otroci prepoznali skrb vzbujajoče točke družbe. V svojih režijah poskušam pazljivo obravnavati različne starosti občinstva. Otrok se zaveda, da je gledališko dogajanje na neki način nadpredstavno, ampak kljub temu ohranja otroško naivnost v doživetju gledališča. Najmlajšemu občinstvu zelo previdno predstavim čustveno teže teme, zlasti ko gre za teme in prizore, ki jih otroci v svojem okolju ne vidijo pogosto ter o katerih se v družini, vrtcu, šoli in medijih ne govori veliko, še posebej ne na progresiven način.

V genialnem besedilu Natanovi otroci Ulricha Huba se prepletajo kristijani, judje in muslimani. Hub je poustvaril besedilo iz 18. stoletja Nathan der Weise avtorja Gottholda Ephraima Lessinga o verski strpnosti. Ob reinterpretaciji Lessinga smo izhajali iz temeljnega vprašanja: kakšna je resnica Drugega in kako živeti z množico različnih resnic, čeprav je pravilno vprašanje to, kako živeti skupaj.

Tudi današnje vojne – kot v prejšnjih časih – izhajajo iz različnih pogledov na boga in religijo. V središču je zgodba o mladih Rehi in Kurtu, ki ugotavljata, da odrasli nimajo prav, in potem skozi kritično razmišljanje odvržeta navlako religioznega razmišljanja in si, osvobojena stereotipov o drugih, ustvarjata prihodnost.

Razveseljiv konec uprizoritve je prav končni »boj religij«, spor o pravi veri, ki se razširi v pravi filmski pretep med škofom, Sultanom in Natanom, ki pri mladem občinstvu poskrbi za sprostitev in veselje.

Kurt, križar, je bil kot vojak deležen radikalnega pranja možganov, vendar se je naučil, čeprav stežka, da pamet spet  uporablja samostojno, na koncu prav tako malo verjame v Boga kot v moža na Luni, kljub temu pa sta z verno Reho srečen par.

V Hubovi zgodbi je poudarjen generacijski prepad: odrasli na vodilnih položajih gojijo zamere in nestrpnost do različnosti religij, medtem pa mladi zavračajo predsodke in javno poudarjajo, da je potrebno spoznavanje in srečevanje religij. Natanovi otroci (se) sprašujejo, ali lahko razumevanje, strpnost in modrost spremenijo svet.

Bo Natanovim otrokom uspelo, da bo za vse ljudi na svetu končno obveljalo: »Jud, kristjan, musliman … Mar nismo najprej in predvsem ljudje?«

Robert Waltl