JEANS GENERACIJA

Bend na hotelski terasi preigrava stare šlagerje in dalmatinske popevke ter vmes še kakšen zlajnan angleški hit. Mulci, v povprečju kakšnih šestnajst let, veliki frajerji, ki so nas starši prvič pustili same na morje, sedimo za mizo, se nalivamo s pivom in zgražamo nad glasbenim naborom. Vse dokler ne zaslišimo prvih verzov takrat gotovo najpopularnejše pesmi med Triglavom in Vardarjem, Jeans generacija, zagrebškega dosti bolj šminkerskega kot rokerskega dueta Neki to vole vruće. »Kažu da je s one strane sad noč …« – in kot bi mlade pse spustil z verige, se vržemo na plesišče ter ob začudenih pogledih nemških turistk, katerih pozornost smo še malo pred tem neuspešno pritegovali, migamo kot divji, zraven prepevamo, si pozersko slačimo (Varteksove) jeans jakne in ponosno mahamo z njimi. Skupaj z nami pa gruče mladcev iz vse takratne Juge. Mladi, svobodni, ponosni pripadniki plemena jeans generacija v neki državi, katere resnično vezivo sta dejansko predstavljala le še šport in pop kultura. In ki se jim niti sanjalo ni, da se bodo že čez par let delili na drugačni plemenski osnovi, si nadeli drugačne uniforme, mahali z drugačnimi zastavami in se med seboj neusmiljeno pobijali. A to je že druga tema, s katero ne nameravam senčiti današnjega razmisleka. Ta je namenjen prijetnejši plati zgodovine, ki je ob robu krvavih zgodb pogosto zapostavljena, a zato nič manj vredna naše pozornosti, saj je za našo identiteto in kolektivni spomin preveč pomembna, da bi smeli nanjo pozabiti.

Prav zato smo trideset let kasneje v Muzeju novejše zgodovine Celje odprli razstavo z istoimenskim naslovom in mu dodali še podnaslov Celjska popularna kultura od kavbojk do mobitela. Razstava namreč še zdaleč ne govori le o kavbojkah. Slednje služijo bolj kot skupni imenovalec in prispodoba popularne kulture na naših prostorih v zadnjih desetletjih. Ali kot je dejal častni gost razstave, starosta slovenske zabavne glasbe, maestro Mojmir Sepe, v času delovanja Veselih študentov, njegovega prvega, celjskega ansambla, niso imeli pojma, kaj je jeans, a če simbolizira neko mladostno zagnanost in ustvarjalnost, potem so bili tudi oni že takrat del tega. In to že dve desetletji preden so naši očetje iz Trsta švercali Super Rifle, kavbojke pa so postale najprej hudo dragocen, nato obvezni in kar kmalu že povsem vsakdanji kos garderobe.

Jeans je gotovo najbolj prepoznaven in otipljiv proizvod popkulturne modernizacije našega prostora, ki je skozi vse bolj porozno železno zaveso začela pronicati v šestdesetih letih 20. stoletja, socialistično mladino pa vse bolj približevala vrstnikom na »dekadentnem« kapitalističnem zahodu. Ne le po slogu oblačenja, ampak tudi preživljanja prostega časa, glasbene, klubske in festivalske scene, literature, stripov, filma itd. ter vsega, kar sodi zraven – medsebojnih odnosov, vedenjskih vzorcev in vrednot. Vse dokler niso zgodovinske in kulturne razlike, kljub obstoječim lokalnim specifikam, izginile v talilnem loncu globalizirane popularne kulture, kakršno živimo danes. In prav to je glavni poudarek razstave, ki bo na ogled do letošnjega septembra in je še pred odprtjem ter že v prvih dneh po njem doživela izredno odmevnost v lokalni in širši javnosti. Verjetno zato, ker gre za vsebino, v kateri se najde in s katero se lahko poistoveti pravzaprav vsakdo izmed nas, ki ne ločuje (vsaj ne usodno), temveč povezuje, in ki obenem presega delitev na visoko, elitistično in množično popularno kulturo. S čimer ni prav nič narobe, kvečjemu nasprotno. Že res, da kavbojke že dolgo ne predstavljajo več mladostnega uporništva, a smo na nek način, tako ali drugače, še vedno »mi vsi jeans generacija«.