Jaz sem gradil naselje blokov, Cvetka pa je malo pred tem odšla

V teh 15 dnevih aresta, ki sem jih dobil zaradi šale, ki je paznik ni razumel, ali pa pač zaradi svojega pretiranega poguma sem srečal tudi precej zanimivih ljudi. 

Tam sem spoznal Jožeta Javorška - Brejca, ki je urejal zaporniško knjižnico in takrat v ljubljanskih zaporih režiral in igral glavno vlogo v Shakespearovem Othellu. V času nastanka te igre, kot smo se učili pri Kumbatoviču, ženskih igralk še ni bilo na odru srednjeveškega gledališča, zato je bila ta uprizoritev zanimiva za moške zapornike.  

Žensko vlogo je po teh pravilih lahko igral prehlajen igralec, za katerega so rekli, da je po poklicu pek. Od časa do časa ga je sicer napadel kašelj, to pa je tudi vse, kar lahko rečem in napišem o njegovi prizadevnosti. Po nekaj dnevih kible (to je stranišča, kjer opravljaš potrebe v nekakšen litoželezen lonec) so nas, lažje zapornike, po skupinah selili v taboriščne delovne barake blizu pokopališča na Žalah. Jetnišnica, ki je bila v centru mesta kot podaljšek sodišča, je bila predvidena za rušenje. V zastraženih lesenih delovnih barakah na Žalah je bilo kar zračno in drugače, bolj prijazno in vojaško organizirano. Zaporniki smo postali delovna sila in vsako jutro smo odkorakali na delo. V teh zaporih na prostem sem nekatere od približno tridesetih zaprtih duhovnikov, ki so bili oproščeni fizičnega dela, na njihovo prošnjo tudi učil govorno tehniko. Izvedelo se je namreč, da sem študent igralske akademije in da imam skripte pri sebi. Gradili smo naselje blokov na Linhartovi cesti. Še danes so tam. Predstavo Othella sem si lahko ogledal še enkrat. Javorškova predstava je gostovala v duhovniški baraki na Žalah z manj prehlajeno Desdemono. Kam so iz centralnih zaporov na Miklošičevi selili težje zaporniške kalibre, pa ne vem.

Na Žalah sem se seznanil z zanimivimi ljudmi. Tudi s pesnikom, ki je ljubil satiro, Radom Bordonom, ki je sadil solato na dobro pognojeni zaporniški njivi. Ta je bila del barakarske samooskrbe. Z gnojnico je dnevno zasmrajal okolico. Malo v korist solat, malo iz prirojene zlobe, zaradi katere je tudi bil zaprt.

In kaj se je godilo s Cvetko? Malo pred to mojo sramoto je odšla na povabilo umetniškega agenta, ki jo je slišal peti na tekmovanju v Švici, v novozgrajeno državno opero v Hamburg. Tam je srečala kolega, hrvaškega baritonista Vladimirja Ruždjaka, ki je že bil angažiran, in našega svetovno znanega tenorista Josipa Gostiča, tudi pogodbeno vezanega. V to, takrat še precej porušeno mesto sem se dvakrat ali trikrat pripeljal na obisk k njej in kmalu začutil, da se najin zakon ohlaja. Še zmeraj sem stanoval pri Ahlinovih v Šiški. Sicer mi je Cvetka takoj na začetku angažmaja pri nemškem agentu pripravila možnost avdicije v znamenitem gledališču, ki ga je vodil znameniti gledališčnik Grungens. Odklonil sem. Dramski igralci se težje prilagajamo tujini kot pevci, ki lahko pojejo v jezikih, v katerih je operno delo napisano. Jaz sem nemščino sicer razumel, saj smo jo kot učni predmet imeli na Poljanski gimnaziji, toda za oder je to premalo. Kot se spominjam, je tudi Cvetkino učenje odrske nemščine trajalo dolgo. Imela je osebno učiteljico – lektorico, ki je bila zadolžena za operno izgovarjavo. Na enem od obiskov Hamburga sem, medtem ko sem jo čakal, stal pod odprtim oknom njene operne garderobe in poslušal, kako je drgnila frazo iz Schubertove pesmi Deklica in smrt. In poslušal ta dril. Nisem ji zavidal. Počasi je osvajala odrski jezik in v začetku kariere pela tudi manjše vloge. Direkcija je urejala ves njen osebni položaj, ki ji je pripadal kot solistki državne opere. Morala je paziti na svoj položaj. Na vaje v opero se ni vozila z javnim prevozom, ampak se je po priporočilu ravnateljstva peljala z metrojem do predzadnje postaje in od tam naprej s taksijem. Njeno stanovanje oziroma dom, kjer je živela, je bilo vedno v elitnem delu Hamburga! Ne bi našteval, česa vsega ne smeš početi, če si enkrat v položaju, katerega ugled zahteva neka pravila tudi v civilnem življenju. Njena takratna začetniška plača vsekakor še ni bila v sorazmerju z njenim položajem, kar ji je v življenju povzročalo kar precej težav. Njena mesečna plača je bila približno taka, kot je bil honorar, ki ga je prejel boljši tenor za eno samo odpeto predstavo. Varčevati je morala, na videz pa živeti kot bodoča primadona, kar je kasneje tudi bila. Priznam, da sem bil zadovoljen, ko sem se po teh večkrat napetih obiskih vračal domov v našo lepo Slovenijo in ko me je na Jesenicah sprejel carinik z vprašanjem: »Imate kaj za carinjenje?«

Pol leta ločenega življenja je bil zadosti opravičljiv razlog za ločitev. Živela sva, kot se reče, ločeno od mize in postelje, dolgi dve leti. Kmalu po najini ločitvi se je poročila z mlajšim Nemcem, članom opernega zbora, jaz pa sem na vinski razstavi pri švicarskem paviljonu naletel na Aljošo, ki je kot študentka tam stregla švicarska vina. Odsvetovala jih je piti, češ da niso nič posebnega. Z  Borisom Kraljem in njegovo Bebo, bodočo zdravnico in bodočo ženo, ki je tudi bila z nami na sejmu, smo bili nad to iskrenostjo presenečeni. Jaz bolj kot Boris in dogovoril sem se z Aljošo za kozarček v restavraciji na razstavišču po njeni službi. Poročil sem se z njo kmalu po sporazumni ločitvi od Cvetke, ki se je nerad spominjam. Obema s Cvetko nama je šlo na jok.

Z možem sta po kakšnih dveh letih prišla v Ljubljano, kjer je Cvetka imela koncert v filharmoniji. Nisem se ga udeležil, pač pa smo se dobili pri Figovcu, kjer sem spoznal njenega moža. Kaj naj rečem? Nič. Nekega dne sem od prijatelja, ljubitelja opernega petja, dobil nemški gledališki časopis in tam prebral njeno osmrtnico. Še danes ne poznam razlogov, ki so povzročili njen prezgodnji konec. Osmrtnica ga ni razkrila. Dolgo sem obvestilo z njeno fotografijo hranil v predalu in lahko bral, da je postala pomembna članica hamburške opere, da je pela tudi pod Karajanovim dirigentskim vodstvom v Bayreuthu. Lepo. Le kako bi bilo, če bi bila danes pred isto odločitvijo, kot sva bila takrat, ko sva se odločala o njeni karieri? Včasih se vprašam take reči.