Iz hrvaščine v slovenščino
NEJC KREVS
Redko v zbranem zanosu delovnih tokov upočasnjujem, zavijam ali bognedaj obračam. Svojo razvejeno pot službenih in obslužbenih dejavnosti gradim na profesionalnosti, odgovornosti in doslednosti. In to vse od trenutka, ko sem spoznal, da bom od jezika najverjetneje (pre)živel večji del življenjske poti. Tako pač je, ko začutiš, da rad delaš, kar delaš. Drugače ne znam in vselej je bilo tako, da sem od samega sebe pričakoval presežek oziroma dodano vrednost, ki je ne bom pozabil in se bo vtisnila v spomin še komu drugemu.
Upam si reči, da s podobno vizijo živi tudi pisatelj Jurij Hudolin, ki me je pred kakšnim mesecem dni »obremenil« z novim izzivom. Lotil sem se prevajanja iz hrvaškega v slovenski jezik nekaterih filozofskih in političnih esejev pomembnih hrvaških osebnosti z območja Istre. Nastaja namreč književna antologija o (hrvaški) Istri in v veselje mi je, da lahko sodelujem.
Moram priznati, da me je čakala precej zahtevna naloga, ki se je nikakor ne moreš lotevati lahkotno ali podcenjujoče. To, da hrvaščina in slovenščina spadata v isto jezikovno skupino, nikakor ne pomeni, da slovanska kultura ne premore raznovrstne pestrosti, ki se je v stoletjih preoblikovala in s tujim kulturnim prepihom celo korenito spreminjala.
Pravi čar je spoznavati bogat besedni zaklad sosedskega naroda, še z večjim navdušenjem to počneš, ko imaš ob sebi režiserja Svena Begovića, čigar materni jezik je hrvaščina. Razume narečje, podkrepi moje razumevanje konteksta besedil in spoznava prožnost slovenskega jezika. Kako že pravijo? Win-win situacija. Dejansko je občasno prevajanje postalo resen reflektorni dialog, saj v njem s Svenom ne pretresava le besed, temveč njihove širše družbenopolitične pomene. V njih se skrivajo agenda, ideologija, ljubezen, prijateljstvo in še marsikaj. Vsega ne moremo razumeti niti sprejeti. Bolj smiselno je čim več spoznati.
