Iskanje ukradene prasice Rozi
Gre seveda za novo nacionalkino nedeljsko kriminalistično TV-nadaljevanko Ekipa Bled, ki je, predvajana v elitnem nedeljskem večernem terminu ob osmih zvečer, že koj spočetka zanimivo zvrtinčila javnost.
Kritiki so znoreli od odklonilnega ogorčenja, publiki pa je bila menda čisto všeč. Gledanost je bila že spočetka kar lepa in se je iz serije v serijo le še stopnjevala. Vsaj poročalo se je tako. Osnovna zamera strokovnjakov je šla na rovaš minutaže: menda nobena upoštevanja vredna kriminalistična nadaljevanka ne sme trajati le 25 minut. Dovoljena in dogovorjena dolžina tega žanra naj bi znašala od petdeset do šestdeset minut. Tako se je vsaj poročalo v medijih, ki naj bi bili za to kvalificirani. Poleg tega naj bi šlo za silno zavajanje z naslovom: od lepot Bleda, ki jih je obljubljal naslov, ni bilo (vsaj v prvih nadaljevanjih), menda nalašč, videti niti blejske pasje dlake.
Vse je smrdelo po polomiji in prav nič se mi ni dalo participirati pri ogorčenju. A če kliče domovina, pomeni: topogledna kolumna, se je pač treba odzvati in potrpeti.
Prvič sem bila tudi jaz ogorčena: kakšna dolgočasna nategancija. Moj bog. Naslednjo nedeljo nisem več hotela sodelovati pri polomiji, a sem si po nekaj minutah sabotaže le premislila. Zdržala sem do konca, toda kakega navdušenja tudi to pot ni bilo. Bilo pa je zanimivo opazovati od blizu glavnega junaka serije, mladega policista s postaje, novinca, v seveda nujnem dramaturškem konfliktu z bližnjim okoljem. Mladega, meni doslej neznanega fanta z nenavadno prezenco je očitno kamera noro ljubila in ga seveda še naprej prav nenavadno ljubi. Glavni junak, vase zaprt, slabo komunikativen, molčeč in neskončno šarmanten poba, pardon, policist, sliši na ime Janko Mandić in je po mojem mnenju največje odkritje slovenskega filma od …, kaj pa vem, od daljnih časov, denimo, in zasebno sem tudi prepričana, da bo naredil še veliko kariero, prav lahko tudi mednarodno. Visoko, sloko bitje je čista evropska pojava in biva lahko kjerkoli na že nekaj časa problematičnem kontinentu, razen na jugu Evrope. Južnoevropski lepotci so pač latinosi, saj veste, kaj pri tem mislim, njihov pokojni kralj je še vedno Marcello Maistroiani, in dišijo po briljantini in vetrcu s Sicilije, ki meni pač nikoli ni bil blazno pri srcu, takšna sem pač. Janko pa … Najbrž seveda ni čisto nov obraz na sceni, a vse slovenske produkcije pač ne spremljam in sem ga čisto lahko že (marsi)kje prezrla. Postaja Bled ga bo kajpak pri priči izstrelila v orbito in po tistem – bomo videli. Paše tudi kamorkoli drugam v Evropo, od Italije in Grčije navzgor, čim severneje, tem bolje.
No, zadnjo, za vas predzadnjo, nedeljo je končno prišla na dan in v prvi plan tudi prasica Rozi, ovenčana na rahlo pomečkani črno-beli fotografiji, in njeno sumljivo izginotje: Janko, ki išče odtujeno prasico v svoji policijski uniformi, se je dokončno razcvetel in je bil še bolj seksi kot kdajkoli doslej; še kar naprej je bil zadržan in vase pogreznjen, čeprav nič več brezmadežno spočet: prikazala se je prva punca in kdo ve, kaj se bo z njim v prihodnjih nadaljevanjih še dogajalo. Zdaj me sploh več ne moti, da blejskega otoka in gradu doslej še ni bilo na spregled, vsaj v nadaljevanjih, ki sem jih doslej gledala, ne, da so vsi policijski primeri brez kakšne specialne dramaturgije in obupno vsakdanji ter da je policijski šef na postaji Bled brezupna dobričina. Zadeva ima svoj preprosti, a name vse bolj učinkujoči in skrajno težko opisljivi šarm. Seveda bi bilo že zdavnaj treba omeniti tudi glavno žensko vlogo: Janku nadrejeno policistko s postaje Barbaro Cerar, ki je tudi zelo spodobno zaigrana vloga, a smo to od nje nekako vnaprej pričakovali. Barbara se tudi potrudi, da tu in tam zategne čisto po blejsko, kar je dobrodošlo, ampak kot policistka, mislim, ne bo naredila nore kariere; saj veste, kaj hočem s tem na fin način povedati.
Hočem povedati predvsem, da me je to pot s svojo prikupno asketskostjo, navadnostjo in gorenjsko zadrgnjenostjo (prosim, sem napol Gorenjka in mi je dovoljeno), pa karkoli vse skupaj že pomeni, Postaja Bled končno osvojila. Poslej jo bom gledala redno in se naslednjega nedeljskega večera že veselim.
In zdaj nujno še k Ivanu in Karli, k dolgo pričakovanemu domačemu dokumentarcu, ki sem ga tudi sama željno pričakovala. Potem pa sem si zadnji hip premislila in ga nisem gledala. Nalašč, z razlogom.
Sem namreč ena od zdaj že zelo razredčenih Slovencev, ki smo imeli privilegij, da smo Ivana in Karlo osebno poznali. Starši so šteli v ozko in skrbno izbrano druščino, ki jo je Ivan Mrak vsake toliko povabil k sebi domov, v strašanski, neopisljivi umetniški brlog v prvem nadstropju nad gostilno Mrak na Rimski ulici v Gradišču. Kot danes se spominjam mračnega stanovanja, ki je bilo zatlačeno z vsem mogočim pomečkanim tekstilom, z ropotijo, ki ji dostikrat nisem vedela smisla in namena, in polno mačk, menda so bile vse črne, a tega ne prisežem; bilo je nekoliko srhljivo, in če bi se tam nenadoma zbudila ponoči, bi me bilo najbrž fino strah. Karla se je vselej držala nekako v ozadju in se je trudila biti čim bolj nevidna, mi pa smo posedli po velikanski prastari zofi z nekakšnim kocem, vrženim čeznjo, po stolih, jaz sem sedela na nekakšni pručki, in Ivan Mrak, neskončno visok, slok in neskončno markanten, sicer pa čuden moški z močno visečo orjaško spodnjo ustnico, se je ustopil pred zbrano družbo in nam iz nekakšnega zvezka s povzdignjenim, melodičnim glasom bral katero od svojih himničnih tragedij. Himnične tragedije so bile takrat srž njegove ustvarjalnosti in meni so zvenele, kot mi je precej pozneje zvenel Shakespeare, le da tega tedaj še nisem vedela. Seveda nisem razumela še ničesar, a vame je šel zven besed in me je nekako stresal; bilo je močno doživetje.
Ko je Karla umrla, ga nekaj časa sploh ni bilo videti. Potem se je spet pojavil na ulicah okoli gostilne Mrak, tam mimo Drame in po Kongresnem trgu je negotovo stopal ob palici v družbi treh ali štirih slokih mladcev, ki so ga podpirali, se obnašali do njega z nekakšnim strahospoštovalnim občudovanjem in so bili videti kot nekakšni Mrakovi apostoli; o homoerotičnih zadevah se mi tedaj seveda še sanjalo ni. Potem ga nenadoma ni bilo več videti in nekaj pozneje so doma povedali, da je Mrak umrl. Strašno, nedopustno dolgo so nas pustili čakati, preden so ga tisti nedeljski pozni večer spet spustili med nas, ampak to je pod našim slovenskim soncem nekaj precej navadnega in tak odnos do domačih genijev nadvse dobro poznamo.
To sem na tem mestu zapisala zato, da boste razumeli, zakaj sicer težko pričakovanega in precej vnaprej reklamiranega dokumentarca nisem hotela gledati. Nisem hotela, da se moja Mrakova avtentična podoba na silo meša s tistim, kar bi sicer videla na ekranu.
