Indijski trpotec

Nasičenost izbire je danes tako pogosta, da človeka duši. Vsega je toliko, da je težko dihati. Vse je digitalizirano, kar se kaže v vseh vrstah aplikacij, vstopnih kodah in geslih, ki jih je že toliko, da potem pozabiš, kje si sploh začel. Da prevzameš en paket iz tujine na Pošti Slovenije, se zdi cela večnost in hkrati znanstvena fantastika, slaba, seveda. Dobiš sedem centimetrov dolg sms, v katerem ni niti osnovnih podatkov, na kateri pošti prevzameš paket, od kdaj do kdaj je ta pošta odprta in koliko je račun za carino. Seveda moraš iti najprej na njihov spletni portal, se prijaviti, odtipkati kodo paketa in potem tako naprej, dokler ne prideš nazaj na pošto, kjer preplačaš carino, kar seveda ugotovijo naknadno in kjer ti za nameček izročijo v roke napačen paket, brez računa, seveda. Vse skupaj traja mesece. Hvala lepa za takšno državno firmo! In potem se čudijo, če je narod nasikan in ima vsega dovolj. Zakaj stvari niso urejene? Zakaj je treba tratiti svoj čas za ljudi, ki ne opravljajo svoje naloge kakovostno in profesionalno? Skoraj tako, kot bi prišla na oder, povedala polovico teksta, drugo polovico pa bi nekaj zamomljala, saj sem pozabila tekst. To se zdi nepredstavljivo. Saj tudi je! In pri vseh možnostih izbire, pri vseh hitrih, digitalnih povezavah je papir še vedno zakon. Izpolniš pole, oddaš, prideš in vzameš. Plačaš, če je potrebno. Ni problema, samo naj stvari delujejo. Nasičenost našega časa se kaže tudi v dolgočasnih obrazih ljudi, ki ne vedo več, kaj bi. Poplava video posnetkov, poplava oblačil v megamarketih, poplava hrane, ki se potem meče stran. In potem poplava slabe vesti, žalosti in smiljenja samemu sebi, saj ne veš, kaj bi delal s sabo. Začaran krog. Balasta je toliko, da bi ga lahko imenovala indijski trpotec. Nič hranilnih snovi, samo balast. Odvečne besede, odvečne skrbi, odvečen stres, odvečne drame. Malo je vsebine, malo ljudi, ki uporabljajo lastno pamet, malo je ljudi, ki živijo skromno, a kakovostno. Kvanititeta sama po sebi ne prinese nič dobrega, če je davek slabe kakovosti viden na vsakem koraku. Koncentracija ljudi je na nuli, ali celo pod njo. Knjige se skoraj več ne berejo, saj ni fokusa za več kot dve strani. Ljudje so željni instant postrežbe, tako telesne kot duhovne. Vse instant. Ljudje kot norci vozijo po cestah, ne dajo smernika, voznik avtomobnila pred tabo zapusti vozilo ter skoči v trafiko po cigarete. Potem je začuden, aroganten in nesramen, ker trobiš za njim, saj hočeš speljati, ker je zelena luč na semaforju. Želela bi igrati takšen lik, kjer bi moja aroganca špricala naokoli kot zmešana. Dala bi si duška, ko bi pomislila na arogantnega ginekologa, ki me obravnava, kot da sem retardirana. Dala bi si duška, ko bi pomislila na ljudi, ki ne poznajo osnovnega bontona, to je, da odgovoriš na vabilo ali vprašanje, ki pomeni samo en klik na telefonu. Z največjim veseljem bi igrala njihovo užaljenost, ki jo hlinijo, kadar ni po njihovo. Seveda govorim o odraslih osebah, otrok ni nikoli tako otročji, kot je lahko odrasla oseba. Dala bi si duška, ko bi igrala sovraštvo, ki se širi po družinski krvi in ki prinaša breme in dramo po nepotrebnem. Dala bi si duška, ko bi igrala vse te ljudi, ki so nepotrebni v mojem življenju in me na momente vlečejo k tlom, kot da bi imela okrog noge tono in še več. Dala bi si duška, ko bi igrala ves ta balast in bi postala indijski trpotec. To bi bila krasna vloga, mogoče celo za oskarja.