gates_re_20.09.12 Dobra karma

Vse o milijarderju, ki je preroško videl ...

Alex Pullin Svet24.si

Dvakratni svetovni prvak umrl med potapljanjem

marjan sarec pl6 Reporter.si

Šarec si je premislil: novo prehodno vlado bi bil...

Mihael Karner Svet24.si

V Ameriki iskan zločinec, v Ljubljani ugleden ...

aleš-hojs Necenzurirano

Janševo reševanje vojaka Hojsa

image0 Odkrito.si

Tanja Fajon: "Janša je napadalen."

nika-zorjan, draga-korona Njena.si

Nika Zorjan postala seksi blondinka, oboževalci ...

Kolumna
»In sem jokal, jokal. Oh, bil sem preveč žalosten.«

»In sem jokal, jokal. Oh, bil sem preveč žalosten.«

Robert Waltl, revija Stop, 27.04.2020 11:30:24

Kolumna

Delite na:

Od koronavirusa so začeli umirati tudi ljudje, ki smo jih poznali, če ne iz resničnega življenja, pa tisti, ki so naš svet delali lepši. Čilski pisatelj Luis Sepúlveda, francoski pevec Christophe, ki ga morda naše občinstvo ne pozna toliko po njegovem imenu, ampak se bomo pa vsi spomnili radijskih juter v našem otroštvu, pred odhodom v šolo, ko smo poslušali njegovo prekrasno pesem Aline ali Les Marionnettes.

Na splošno se o smrti govori čedalje več in pogosteje. Moj prijatelj Zdravko iz Dalmacije je nedavno umrl v Grazu, klasičen pogreb ni prišel v poštev, odločili so se za kremiranje in njegova žara bi morala biti pokopana v Sinju. Zaradi strogih razmer in zapletene administracije je do Dalmacije potovala tri tedne, družina pa ni mogla biti na pogrebu.

Smrt je bila v prejšnjih časih, polnih hitrosti in obveznosti, ki smo jih živeli, vezana zgolj na osebne izgube ali je bila del metafizike življenja.

Pred štirimi leti smo v Mini teatru postavili predstavo Naj bo konec lep Mohameda El Khatiba, o smrti njegove mame. Besedilo je našel Ivica Buljan in bili smo prvi zunaj Francije, ki smo ga izvedli. Do takrat ga je igral zgolj avtor sam, saj se je zdelo, da gre za intimno izpovedno gledališče, v katerem je avtor sam tudi izvajalec. Predstavo sem odigral že več kot 40-krat v Mini teatru na Križevniški, na Filozofski fakulteti, Ptuju, Novi Gorici, Trstu, Stični, gostovanjih v Zadru, Reki, na Silbi, Varaždinu, Krapini, Zagrebu, še posebej lep sprejem sem doživel v čarobnih kleteh Dioklecijanove palače v Splitu.

El Khatib piše dnevnik o umiranju mame, ki je maroškega porekla. Najprej je v Francijo kot »gastarbajter« prišel njegov oče, pozneje, ko je vlada to dovolila, pa so se k njemu priselili še preostali člani družine. Oče je delal v težki metalurgiji, mama pa je vzgajala štiri otroke. Sin je kmalu pokazal nadarjenost za šolo in nogomet in uspelo mu je priti celo v juniorsko moštvo ekipe Paris Saint-Germain. Spremljamo idilične in komične trenutke iz otroštva, v katerem družina, ki se ni nikoli povsem prilagodila na življenje v sekularni Franciji, izvaja magrebske obrede. Sin postane profesor, cineast, pisec, njegova mama pa je nepismena in edino, kar pozna iz širokega kulturnega polja, so verzi iz Korana, ki ji jih sin govori med njenim umiranjem v bolnišnici.

V predstavo sem dodal dele, v katerih govorim o izgubi svoje mame, ki me je doletela v času, ko sem študiral. Umrla je tako mlada, da se nisem niti zavedal njenega izginjanja. Vse se je dogajalo z veliko hitrostjo in moja mama me ni nikoli videla igrati v gledališču. Šele ob tem besedilu sem se naučil, kaj pomeni dolg odhod, od trenutka, ko izvemo za diagnozo pri nekom od najdražjih, kako mu skrivamo resnico in kako se ta na koncu vendarle razkrije. Na vsaki izvedbi sem iskreno podoživljal trenutke, v katerih govorim z zdravnikom in sam spoznavam, da bo maminega življenja kmalu konec. Pa tista travma, ko je avtor na otoku in ne more pripotovati, ko se je vsa družina zbrala okoli umirajoče. Predstava vsebuje tudi komične dele, življenjske, povezane z umiranjem, na primer: kako mama obupno verjame doktorju šarlatanu, ki zdravi raka z mešanico medu, zelišč in kisa, kako se sestre prepirajo glede skromnega maminega nasledstva, kako kamnoseki izpustijo eno črko njenega imena na nagrobniku, kako imam, medtem ko moli za mamo, z drugo roko piše SMS-sporočilo na mobilnem telefonu.

Pri delu na tem čudovitem besedilu sem se naučil tudi, kako pomembna je vloga paliativne skrbi, o kateri se toliko govori v zadnjih tednih, ko se vsi bojimo za starejše sodržavljane, zaprte v domovih za starejše, ali bodo tudi oni okuženi.

Ko smo pripravljali predstavo za gostovanja, sem se učil besedilo na vrtu Ivičine družinske hiše. Ponavljal sem ga z njegovo nečakinjo Ano, ki mi ga je z veseljem brala, takrat je ravno končala prvi razred. Skupaj z nama je na vrtu sedel tudi Ivičin oče Marko, za katerega smo tedaj vsi vedeli, da umira, in umrl je prav na prvi dan moje predstave, ko sem jo premierno igral na festivalu v Mostarju. Vsakič, ko igram del, ko oče obtožuje sina, zakaj ga ni bilo ob mamini postelji, ko je umirala, jokam. Ni se mi treba »siliti« z gledališkimi »triki«. Čustva prihajajo sama in me preplavljajo.

Veliko govorimo o tem, kako bo pandemija vplivala na gledališče. Skoraj vsak dan prikazujemo svoje predstave po spletu in resnično nas spremlja zelo veliko ljudi. Neverjetno, imamo že več kot 50.000 ogledov. Ampak trenutkov, v katerih se igralčev glas, stokanje, žalost stapljajo z občinstvom, ki doživlja silovit udar močnih čustev, digitalni mediji ne morejo nikoli prenesti. Nevroznanstveniki so v zadnjih letih odkrili, da občinstvo v gledališču ne sodeluje zgolj intelektualno in čustveno, medtem ko spremlja, kaj na odru počnejo igralci, ampak to tudi samo doživlja. V telesu se dogaja veliko bolj zapleten proces, ki vodi celo do tega, da mišice posnemajo gibe, ki jih ustvarjajo igralci.

Zaradi tega ne morem dočakati trenutka, ko se bomo skupaj vrnili v dvorane ali na zunanje trge in skupaj doživljali čustva, zaradi katerih gledališče obstaja tisoče let in nas dela bolj plemenite in sočutne.

Poslušajte na YouTubu Christophovo Aline v počastitev vsem starejšim, ki so nas zapustili, in verjemimo v plemenitost, ki nam nalaga, da skrbimo za starejše in da se ne prepustimo logiki krdela, ki jih pušča, da umirajo nevidni. »Et j'ai pleuré, pleuré. Oh, j'avais trop de peine.«

Robert Waltl