In kdo je kriv?!

Nedavno smo na uredništvo prejeli mail od nekega gospoda, ki je naše delo tako spljuval, da mi je postalo slabo. Lotil se je tudi mene, napisal mi je, da sem zelo slaba urednica, da so moji uvodniki osnovnošolski ... Potrta sem se naslonila ob zid in opazila škatlo, v kateri shranjujem vaša pisma, dragi bralci in drage bralke. Vzela sem jih v roke in še enkrat prebrala krasne stavke, ki ste nam jih namenili ... In ta pisma so res lepa, in četudi se tu in tam najde kakšno, ki nas malce okara, da smo kakšno oddajo premalo izpostavili ali pa da je bila napaka v sporedu, so vseeno topla, polna življenja. Večina jih je napisanih s kemičnim svinčnikom ... In pisava je lepa, urejena, taka, kot smo se jo učili še kot otroci. Niso neosebne črke na utripajočem monitorju, so drugačne, so žive! Vedite, da v uredništvu preberemo vsako vaše sporočilo in da se čim bolj trudimo, da vam ugodimo. Svoje delo ljubimo prav vsi, od prvega do zadnjega, in ponosni smo, da se lahko podpišemo pod našo revijo.

Za menoj je kar precej težkih tednov, bolezen se je pojavila tudi v moji družini in ta občutek nemoči, ki te zaobjame, je lahko poguben, če se mu prepustiš. Moj tata Nino je vedno govoril, da moram razmišljati pozitivno. Tega se nikoli nisem povsem naučila ... Vedno mi uspe najti kaj negativnega, tako v okolici kot v soljudeh. No, v zadnjih treh tednih sem se želela čim bolj oddaljiti od vseh slabih misli – teh je ogromno, kar pomislite, kolikokrat se jezite, kolikokrat na cesti komu zažugate ali pa se v službi s kom spričkate. Vsak dan se nam to dogaja! In četudi je bilo v teh treh tednih ogromno razlogov, da bi dobesedno skočila v zrak, sem skušala ohraniti mirno kri in razmišljati pozitivno.

Preden je moja mama šla pod nož zaradi zelo zahtevne operacije, sem skušala meditirati, odklopiti vse negativne misli in slabe občutke. Ko je začela okrevati, sem bila presrečna ... A zgodilo se je nekaj neverjetnega, dobila je ta prekleti virus, ki nam je spremenil življenja, ki je zasužnjil ves svet. Prvi dan sem se spopadla z neverjetno jezo – kako je mogoče?! Kako se lahko to zgodi prav tam, kjer se ne bi smelo?! Potem pa sem se spomnila očeta in poskusila odgnati stran vse slabe občutke in željo, da bi na koga pokazala s prstom, češ – ti si kriv, da se je to zgodilo! Po nekaj težkih tednih se je virus poslovil. Vem, da ni povsod tako, poznam kar nekaj ljudi, ki so v zadnjih tednih izgubili svoje bližnje, med njimi je tudi moja srčna prijateljica, ki se je morala posloviti od svojega očeta, krasnega gospoda, ki jo je veliko naučil, ki je tako lepo govoril, da smo ob njegovem slikovitem pripovedovanju vsi odpotovali nazaj v čas ... Dal nam je ogromno in to bo vedno ostalo v nas in predvsem v naših srcih.   

Tako, da dragi bralci, mislim, da se ne smemo prepustiti negativnim občutkom, negativnim komentarjem, obrekovanju, negativnosti nasploh. Vsak od nas ima svoje življenje in svoje občutke. Vsak od nas bi torej moral spoštovati občutke drugih ... Vsak od nas bi moral spoštovati mišljenje drugih in ne obsojati ... Saj veste, ko nekdo pred vami nerodno vozi, prepočasi ali pa pozabi nakazati smer ... Mogoče je človek za volanom v hudi stiski, mogoče mu je slabo, mogoče zaradi kakšne osebne tregedije komaj drži volan v rokah in zato je raztresen ... Poskusimo razumeti, poskusimo ostati strpni, ne pa hupati na ves glas, vse povsod in žugati ter obsojati ... Saj ne vemo, kaj se zares dogaja.