Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah
Saj vemo – iger nikoli ni dovolj in nikoli se ne smejo ustaviti. Film Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah (Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes) je posnet po distopično-akcijsko-pustolovskem romanu ameriške avtorice Suzanne Collins. Je predzgodba trilogije Igre lakote in nekako uvaja celotno franšizo, ki smo jo pa že skoraj pozabili. Režiser tokratnega spektakla je Francis Lawrence, ki je sicer že režiral vsa prejšnja nadaljevanja trilogije Iger lakote.
In tokrat gre zgodba tako: to so desete Igre lakote, dogajanje pa poteka 64 let pred prvim filmom. Zgodba sledi Coriolanusu Snowu (Tom Blyth), ki je mentor Lucy Gray Baird (Rachel Zegler), predstavnici obubožanega 12. okrožja. Kljub začetni zadregi in razočaranju, Coriolanus začne verjeti, da imata z Lucy morda priložnost, da verjetnost zmage obrneta v svojo korist. Snow in Lucy tako tekmujeta s časom, da bi preživela in odkrila, kdo je pevka in kdo kača. Njuni usodi se popolnoma prepleteta – vsaka Snowova odločitev lahko vodi v naklonjenost ali neuspeh, zmagoslavje ali propad. Znotraj arene bo boj potekal do smrti, zunaj arene pa Snow začuti, da je obsojen na propad in mora pretehtati svojo potrebo po upoštevanju pravil z željo po preživetju – seveda ne glede na vse.
Glasbo k temu filmu dodaja znano ime filmske industrije: James Newton Howard. Partitura vsebuje filmsko različico že znanih songov, kot sta The Hanging Tree in pa Pure as the Driven Snow, kar pravzaprav samo povezuje celotno zgodbo v enovito pripoved. In ker je Newton Howard pri celotni filmski zgodbi zraven že od začetka, je jasno, da je daje glasbeni pečat kompletni franšizi. Znan je po orkestrskem koloritu, hkrati pa se ne izogiba izraziti emotivni melodiki, s katero zna ujeti filmsko podobo v romantično impresijo, hkrati pa jo v naslednjem trenutku zaznamovati z akcenti avanturistične intervencije. Kakorkoli – film vreden ogleda. Za vse, ki pa sledite franšizi, pa prijetna obveznost.
