GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija portugalska ronaldo 3 Ekipa24.si

Jaaaa!!! Norišnica v Stožicah, Slovenija na ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Kolumna
Igra

Igra

Alja Kapun, 24.05.2021 08:03:02

ALJA KAPUN Igralka, plesalka, mamica in še marsikaj.

Delite na:

Ko sem danes razmišljala, kaj naj pišem za kolumno, sem bila brez pravega napredka idej. Ideje so se v glavi sicer vrstile, a sem bila prelena, da bi jih razvila do potankosti. Proti večeru sem sedla na stopnico pred vhodnimi vrati stanovanjske hiše. Čakala sem svoje tri otroke. Pogled se mi je ustavil na avtomobilih, ki so švigali gor in dol po cesti. In seveda na ljudeh. Ljudje. Rada opazujem ljudi, že od nekdaj. Kjerkoli, kadarkoli. Kakšni so, kako so oblečeni, kako hodijo, njihovo dinamiko, predvsem pa opazujem, v kakšnem stanju so. Potem poskušam ugotoviti, v kakšni situaciji so se znašli, da so v takšnem stanju, kaj se jim je zgodilo, kaj je njihova zgodba. Samo razmišljam, v svoji glavi gnetem zgodbo. Domišljija. Ljudje so zgodbe. Toliko ljudi, toliko zgodb. Spomnim se, da nam je profesor za igro Boris Cavazza v prvem letniku akademije dal nalogo. Šli smo ven, na teren. Naša naloga je bila, da ustavimo ljudi, mimoidoče, naključne osebe in se z njimi pogovarjamo. Tisti, ki se z njimi pogovarja najdlje, zmaga. Pozabila sem že, kakšna je bila nagrada, a vem, da je zagotovo bila. Boris je bil zvit. Sedel je ob Ljubljanici, v enem izmed kafičev, pil svoj esspreso in se nasmihal, mi pa smo se vrgli v morje in plavali, kakor smo vedeli in znali. Ni mi šlo najbolje, pa tudi najslabše ne. Nekje vmes. Bilo mi je nerodno. O čem se pogovarjati, kako in zakaj ustaviti osebo, ki je sploh ne poznaš. Živo se spomnim, kako mi je razbijalo srce. Naloga je naloga, zato nisem imela izbire. Izkušnja je bila vsekakor zanimiva in spomina vredna. V življenju se mi po navadi dogaja obratno, da se hočejo drugi pogovarjati z mano. Predvsem je bilo tega več po snemanju TV-nadaljevanke Pod eno streho. Televizija je zelo močen medij in ljudje si radi zapomnijo obraze. Že skoraj 20 let je, odkar je bila prvič predvajana ta nadaljevanka, pa me ljudje še vedno ustavijo, malo poklepetajo, včasih samo vprašajo, ali sem igralka. Enkrat pa sem doživela zelo lepo presenečenje. Pila sem kavo v stari Ljubljani, ko je do mene pristopila gospa in mi čestitala za predstavo, ki jo je gledala v Drami. Pozabila sem že, katera predstava je bila, vem samo, da sem bila zelo presenečena, saj nisem imela glavne vloge, a gospa se me je vseeno spomnila in mi čestitala za igro. Zelo prijeten spomin. Pravzaprav zelo redek, da ti naključni gledalec čestita za gledališko predstavo. Pohvala gledalca poboža dušo igralca in mu da potrditev, da dela prav, da je bilo delo vredno, saj se je nekoga dotaknilo. Gledališče ne bi smelo in ne sme biti samo sebi namen. Gledališče je narejeno za publiko in potrebuje publiko. Živo publiko, kar se mene tiče. Kemija med igralcem in publiko je nekaj posebnega in gledališče je živa forma, ki diha iz levega in desnega krila pljuč. Diha s pomočjo igralca in gledalca. Kaj pa tehnika igre? Velikokrat dobim vprašanje, kako igram, kako to naredim? Ne naredim nič posebnega. Nikoli nisem imela nobene posebne tehnike, po kateri bi igrala. Vržem se v lik in sem tam, kjer je moj lik, ki ga igram. Blazno rada zagovarjam svoje like, jih branim in suvereno podajam argumente, zakaj moj lik tako razmišlja. Za vsakim svojim likom moraš stati. Opazovanje ljudi me navdihuje in tam najdem navdih, ki ga pretvorim v lik. Zato lahko opazujem ljudi ure in ure. Morda najbolj produktiven in nazoren nasvet zame glede igre je bil, ko nam je v prvem letniku profesorica in odlična igralka Jožica Avbelj dejala: »Lučka se prižge, lučka se ugasne.« Prav videla sem to lučko in vedno jo vidim, preden stopim na oder. Tako jaz igram. Ko se luč prižge, sem lik, ko pade zavesa, ugasnem. Rada igram, pa še kako. Pogrešam igro, pa še kako. Pogrešam teater, pa še kako. Pogrešam like. Moj pogled se je ustavil na semaforju, ki ga vidim, če pogledam skozi okno v dnevni sobi. Sedim za svojo delovno mizo. Zelena luč, je že rdeča. Hitro gre. Tako kot življenje. Večer je, okrog devete ure. Mir počasi prihaja v prvi plan. Na cesti je vedno manj prometa. Spet zelena luč, že rdeča. Rumeno sem ujela le z bežnim pogledom. Torek je, 18. 5. 2021.

IG profil: @kapunalja