Hvala, ne!

Izolanka je bila simpatična zaradi dveh razlogov: izjavila je, da je pesmico z naslovom Hvala, ne! spisala bolj za šalo, v pičlih desetih minutah, v polfinalu pa je pesem, zapeta v slovenščini, z besedilom, ki ga niti domorodci ne razumemo, presenetila s »suspenzom«, uprizoritvijo električnega mrka – in »vžgala«. Ironija usode je hotela, da se je na prvo mesto zavihtela Izraelka. Prepričljivo, pa naj si Andrej Hofer misli, kar si že želi. V bistvu je vse, kar je bilo vredno videti (in ne poslušati) v lizbonski Areni, s popotniškim dokumentarnim vložkom oplemenitila Mojca Mavec. Vsaj nekaj.

Je pa edino, kar še vsaj približno razumem od slovenske tekmovalke, in to je tisti znameniti »ne, hvala«, odmeval dva dni pozneje. Prav tam, v svetem mestu Jeruzalem, ko je Trump na varni razdalji ob priložnosti 70-letnice rojstva judovske države odprl ameriško veleposlaništvo. Netanjahu, zaslepljen kot je, opozorila seveda ni slišal. Nad tisoče neoboroženih Palestincev iz Gaze (v judovskem novoreku teroristov), ki se hočejo vrniti na svojo zemljo, je poslal vojsko, jih blizu sto pobil, nekaj tisoč ranil, to pa je z njegovega neizprosnega in nepravičnega stališča kar lep izkupiček. Skromen sicer, pa saj ni pomembno. Pomembno je, da Izrael zmaguje na vseh frontah: vojaških, političnih in zabavljaških. Jeruzalem, sveti kraj kristjanov, muslimanov in Judov, je s to gesto postal glavno mesto enega samega ljudstva. Povožena so vsa doslejšnja mirovna prizadevanja in vojna na Bližnjem vzhodu je spet pred durmi. Med tem Združeni narodi opozarjajo, Evropska unija opazuje, izraelska levica, večina svetovnih držav (razen štirih avstro-ogrskih) bojkotira, vsi skupaj pa se tresejo pred ameriškim predsednikom.

Naslednje leto bo spet Evrovizija. Naj se zgodi na prostem. V Jeruzalemu. Pred zidom objokovanja. Hvala, ne.