Hrana pod božjo zaščito
Naša družina še zdaleč ni živela v pomanjkanju, vseeno pa je moja mama vztrajala, da vsak kos kruha, ki pade na tla, poberemo in poljubimo.
Ne spomnim se več, kaj smo potem naredili z njim, mogoče smo šli krmit račke, na vsak način pa ni smel v smeti. Tudi ostankov nismo zametavali, mama jih je domiselno predelala v naslednji obrok. Skratka, moj moralni kompas vključuje načelo spoštovanja hrane.
Zametavanje hrane je zame znak snobizma, dviga iz blata na parket. Tako sem ob koncu sedemdesetih let živela v Peruju, takrat in morda še vedno državi revščine, velikih družbenih razlik in močne cerkve. Na obisku pri družini, ki se je s hribov preselila v prestolnico, me je spodbodel zaničljiv odnos do obrokov. Gospodinji, ki je delala kot učiteljica, se je očitno zdelo, da lahko svoj višji status potrdi z odmetavanjem hrane med odpadke, česar si revni Perujci niso mogli privoščiti.
Desetletje pozneje sem v Londonu delala kot arhitektka in stanovanje, barko na Temzi, delila s štirimi kolegi, irskimi arhitekti. Ena od njih je bila iz revne, pobožne družine. Vztrajala je, da kuha za nas, vedno preveč, kot bi hotela svoje nenadno blagostanje izkazati z obroki, ki končajo v smetnjaku. Moji ugovori ji niso prišli do živega in pomislila sem, da bi se je bolj prijelo, če bi opozorilo prišlo s prižnice. Napisala sem papežu pismo s pobudo, da bi Katoliška cerkev razmetavanje hrane označila za greh.
Ob koncu letošnjega maja je v Vatikanu pod okriljem Centesimus Annus Pro Pontifice Foundation potekala mednarodna konferenca za trajnost prehrambne verige in proti kulturi zametavanja. Londonski brezplačnik Evening Standard je potem objavil fotografijo papeža Frančiška, ko med avdienco v preddverju Sikstinske kapele blagoslavlja delo dveh Londončanov. Podjetnik Justin Byam Shaw je vodja in ustanovitelj dobrodelne organizacije The Felix Project, ki od leta 2016 pomoči potrebnim Londončanom razdeli tri tone odvišne hrane na dan. Podpira ga David Cohen, direktor za kampanje pri časopisu Evening Standard, v okviru njihove pobude Food for London (hrana za Londončane).
Konservativni večernik, ki izhaja od leta 1827 in z današnjo dnevno naklado 900 tisoč izvodov, je od leta 2009 v lasti ruskega magnata Alexandra Lebedeva in njegovega sina Evgenija Lebedeva. Pod njuno zastavo se je izkazal kot glasnik problemov, ki zadevajo življenje prebivalcev, od nasprotovanja brexitu pa do žigosanja odmetavanja hrane.
Kljub preobjedanju in posledičnih boleznih velikega dela Zemljanov se mnogo ljudi še vedno ne more najesti do sitega – niti v bogatih državah. Več kot desetina Britancev se otepa z lakoto, medtem ko velik delež užitne hrane konča v smeteh. Že leta 2011 je pobuda Vision 2020: UK roadmat to zero food waste (kažipot do konca odmetavanja hrane) ugotovila, da Britanija letno zavrže na milijone ton hrane že na poti od proizvajalca do potrošnika, in z manifestom pozvala k spremembi vedenja do konca desetletja.
Pobude britanske vlade pa ne dosegajo zastavljenih ciljev. Namesto petodstotnega znižanja deleža hrane med odpadki se kaže več kot štiriodstotna rast, ugotavlja organizacija WRAP, Waste and Resources Action Programme (akcijski program odpadki in viri).
Britansko kampanjo za razdelitev odvišne užitne hrane je zdaj podprla vodilna moralna avtoriteta, papež Frančišek, s svarilom, da je »kultura odpadkov slepa za človeško dostojanstvo najranljivejših«. Tudi v Londonu.
