korez (1) Svet24.si

Prebolela covid in izgubila prste na rokah

nina1 Svet24.si

Zibelka je pripravljena, hiša v Zibiki se še ...

jernej tozon 1 Svet24.si

Jernej Tozon na pustolovskih počitnicah

golob sarec pl bobo Reporter.si

Špilferderber Golob in trpeči Šarec: zakaj je ...

janez-lavre Necenzurirano

Političnim nasprotnikom odrekal ventilatorje, ...

mateusz kaweckithumb Odkrito.si

Kdo je pokončal Matevža? Skrivnostna smrt, ki ...

doncic 1 Ekipa24.si

Prvič za Dončića: Slovenec proti trenerju, ki ...

Kolumna
Hočem budilko!

Hočem budilko!

Karmen Spacapan, 21.10.2021 07:56:24

Pred nekaj dnevi sem na družbenih omrežjih izrazila svoje mnenje.

Delite na:

Tega ne počnem prav pogosto, raje objavim kakšno fotografijo ali skladbico, najraje pa kakšen video, ki ga naredimo za odkrito.si. Tokrat pa nisem mogla mimo dogajanja na tako popularni platformi Twitter, kjer je čisto pravo bojišče – črke se sabljajo, padajo na tla, kričijo in umirajo! Črke napadajo, in to tako krvoločno kot najhujši vojščak na svetu. Moj zapis je bil mogoče malce preveč neposreden, saj sem napisala: »Mislim, da bi nekaterim morali ukiniti dostop do Twitterja in Facebooka ... Ker stanje je alarmantno!!!« In – pričakovano – sem s tem zapisom razvnela tudi svoje »prijatelje«, ki so se neusmiljeno začeli sabljati med sabo. No, niso se oni – v boj so poslali črke na monitorju. Pa je vredno? Je res vse to vredno? Ljudje, a res nimamo več življenja in a smo res postali napadalni levi za monitorjem s tipkovnico, ki spominja na mitraljez v roki, pa čeprav smo v duši prestrašeni zajčki? Ja, najbrž bo kar držalo ... Me pa skrbi, ko to orožje uporabljajo ljudje na najvišjih položajih, ki bi se po mojem skromnem mnenju morali ukvarjati s perečimi in veliko pomembnejšimi zadevami, kot je na primer Twitter. Pa kam smo prišli? Resno? Res imam občutek, da še vedno živimo v tistem čudnem filmu, o katerem sem pisala že v marcu 2020, le da se je zdaj iz katastrofalne znanstvene fantastike spremenil v črno in grozljivo komedijo, kjer je vsak lahko vojščak in kjer nihče nima meja. Zdaj ko je zunaj hladno, nas večina še več časa preživi s telefonom v roki. Tudi jaz, priznam. Zjutraj me seveda zbudi budilka na telefonu, in ko jo vzamem v roke, da bi jo utišala, takoj vidim prve čivke ... Že pred 6.30? In potem je ves dan v znamenju nekega čivka ali česa podobnega. Življenje je res prekratko, da bi se ubadali s tem, mar ne? Odločila sem se tako: še preden bom šla danes zvečer v posteljo, bom poiskala staro budilko – tako analogno, kot smo jih imeli nekoč. Postavila jo bom na nočno omarico, telefon bom utišala in ga pustila v drugi sobi. Ne bo me več zbujal s svojim tečnim zvonjenjem, sploh pa me ne bo več zbujal z obvestili raznih čivkov! Mislim, da bo potem dan lepši.