Groza na Kačjih ridah
Potem ko sem v prejšnji kolumni pisala o strpnih Škotih, ki vdano prenašajo spopadanje kontinentalcev z vožnjo po levi, bom danes – zgrožena nad videnim – ostala kar doma.
Naključje je hotelo, da sva se le nekaj dni po vrnitvi domov dopoldne mudila v Posočju, popoldne pa sva morala še v JV Slovenijo. Bila je lepa, sončna in končno res topla nedelja. Promet je bil temu primerno gost. Avtomobili, motoristi, kolesarji. Vseh nas je bilo preveč.
V Posočju je bilo – pričakovano – pravljično. A kot rečeno, midva sva morala naprej. Cesta proti Idriji je v gradnji in promet izmeničen. Vsi smo požirali prah in čakali, da mine. In je. Šofer je določil, da se ne greva plazit po primorki, lepše da bo po stari cesti. In sva šla. Od Logatca, mimo poplavljenega Planinskega polja in naprej proti Postojni. Po znamenitih serpentinah, Kačjih ridah. In zaradi njih to kolumno tudi pišem.
Česa podobnega še nisem doživela. Jaz ne. Res ne. Prvič v življenju sem poklicala na interventno policijsko številko 113. Na Kačjih ridah so imeli motoristi interne dirke. Da ne bo pomote, dirkali so kar med avtomobili, avtodomarji, prikoličarji, kolesarji. Šlo je tesno in na nož. Ko so pridirkali do konca serpentin, so se obrnili in znova pognali navzgor. Na preglednih ovinkih so stali fotografi ter dokumentirali nagibe in podvige. Tisti, ki trenutno niso tekmovali, so jih vzpodbujali s strani. Ne omejitve hitrosti, ne nasproti vozeči, ne polna črta zanje očitno ne veljajo. Strašljivo.
Kličem 113. »A Kačje ride? Ja, vemo. Vedno so tam, veste, to je pač tak motorističen odsek.« »Ja, ampak … oni ne ogrožajo le sebe, ampak vse, ki bi radi ostali v enem kosu!« Ni ga pretreslo. »Kršijo vse predpise in zakone!!!« »Ja, saj vemo, veste, tako je že leta … No, gospa, saj bomo poslali koga, da bo malo pogledal,« me je dežurni, babo tečno, prav na hitro odpikal. Skratka, precej klavrn poskus uveljavljanja državljanske odgovornosti je bil to.
A vseeno ne razumem. Ker je že leta tako, je pa v redu?! A za motoriste, ki si cesto delijo z navadnimi smrtniki, predpisi ne veljajo? A divjakom ni mogoče odvzeti motorja, norcu pa avto lahko? Zakaj tam ni stacionarnega radarja, tudi če bi policist le stal ob cesti, bi pomagalo!
Saj razumem, da ne morejo biti povsod. Ampak saj vemo, policisti si z lahkoto vzamejo čas in voljo za lovljenje voznikov tik pred iztekom hitrostnih omejitev, ti isti policisti radi merijo hitrost tam, kjer je ta 30, in prekoračitev grešnika domala takoj stane 250 evrov in tri kazenske točke. Da se ve, kaj se sme in kaj ne. In prav je tako. A naj bo povsod in za vse.
Po videnem in slišanem še težje razumem, da motoristi in pristojni za prometno varnost za nesreče najprej kažejo na avtomobiliste. Res je, vsakdo, ki krši predpise, je kriv. A statistika pravi, da je za kar polovico smrtnih nesreč motoristov kriva prav njihova prehitra vožnja. In še, pohvalno je, da je lani na naših cestah umrlo domala pol manj motoristov – 18 – kot leto poprej. No, letos smo že zdaj pri številki 9. In po tistem, kar sem videla in slišala od policista, je v resnici dobro, da jih ni še več. Policist je bil očitno bolj kot nad dogajanjem na Kačjih ridah nejevoljen zaradi mojega brezzveznega klica.
Dokler se poklicani strinjajo, da se imajo lastniki močnih motorjev pravico požvižgati na predpise, bo smrt še kosila. Med njimi in nami. Večinoma na znanih motorističnih odsekih, kjer se tako dobro polaga in so policisti razumevajoče prizanesljivi. In kamor prihaja vedno več tujih motoristov, ki takšnega luksuza doma niso deležni. Zakaj že?
