GRAD GORI, GROF BEŽI ...

Pri razmišljanju o ljubljanski Drami in mlajši akademijsko izobraženi generaciji igralcev, ki jo je naseljevala, se je vedno bolj čutila potreba po profesionalizaciji igralskega poklica.

Predstave naj ne bi bile več odvisne samo od navdiha in trenutnega razpoloženja, ampak naj bi bila tudi njihova dolžina enaka na vseh ponovitvah, ki sledijo premieri. To pomeni, da se predstave, dokler so igrane, tudi držijo vseh dogovorjenih notranjih in zunanjih razpoloženj. Menjav in sprotnega oblikovanja značajev naj ne bi bilo več, niti poljubnih vmesnih značilnosti, kot so razvlečeni odmori med posameznimi stavki, kašljanje in medmeti, ki lahko dveinpolurno predstavo zaradi dobro ali slabše razpoloženega interpreta podaljšajo za pol ure in več.

Taka dogajanja, ki naj bi bila znak amaterskega odnosa do igralskega poklica, je s štoparico v roki pričel preganjati Bojan Štih, ki je velikokrat stal v skritem kotičku odra, meril in primerjal čas trajanja posameznih predstav. Seveda je v ansamblu naletel na precejšen odpor, predvsem pri nosilcih glavnih vlog, in s tem še poglobil nesporazume, ki so že bili med njim in delom ansambla, ter tudi pospešil svoj kasnejši »izgon« iz Drame.

V kreativnem delu ansambla je bila tudi že od leta 1956 prisotna misel o nekakšnih raziskavah na področju dramske dejavnosti, ki bi se dogajale v »neslužbenih« predstavah. Kot prvi tak preskus naj omenim bralni večer na velikem odru Drame, ki ga je Milan Skrbinšek uprizoril s Kultom mrtvih Marka Hudnika. Ta datum, 17. 6. 1956, lahko označim kot začetek rojstva vseh kasnejših preskusov, ki so pod raznimi imeni – Eksperimentalna skupina, Komorni oder, Stranski vhod – pripeljali do ustanovitve Male drame.

V povprečju je bilo vsako sezono uprizorjeno vsaj eno delo, ki je imelo namen preskušati nove tokove v dramatiki in utemeljiti raziskave v režiji in igri. Mlajšim generacijam igralcev, ki so bili sprejeti v ljubljansko Dramo, tudi ni bilo ravno z rožicami postlano. Ker je bil ansambel Drame po številu, značajih in tipih igralcev dokončno izoblikovan, je novo službo v Drami lahko dobil samo nekdo, ki bi nadomeščal pokojnika ali upokojenega igralca v njegovem »fahu«. Tak priliv je bil seveda omejen in se ni pogosto dogajal.

Akademija je vsako leto poslala na trg pet do šest igralskih diplomantov, ki jih je Republiški sekretariat za prosveto in kulturo sicer zaposloval tudi kot »prosvetarje« po večjih mestih republike, a tudi gledališča zunaj Ljubljane so bila kmalu polna.

Mene je ministrstvo z odločbo poslalo v Postojno, kjer sta že bila v službi kasnejši radijski režiser Hinko Košak in Majolka Šuklje. O tem gledališču nisem ne prej ne kasneje veliko slišal. Tudi videl sem ga od znotraj samo enkrat, saj nisem nameraval ubogati ministrske odločbe. Po nekem času sem se v Dramo zdrenjal kot nadomestek za Pavla Koviča, ki se mu je bližala upokojitev.

V Drami sta že brez večjih ovir službi dobila Boris Kralj, ki je bil po svojem stasu in glasu ljubimec in je nadomestno zasedel »fah« igralca ljubimca in direktorja Drame Slavka Jana, in Lojze Rozman, ki je bil organiziran in prijateljsko zaščiten z Brankom Gombačem, ki je bil političen človek in kot tak nesporen pravičnik. Lojze je sicer kmalu po sprejetju v službo po hodnikih Drame na glas izjavljal: »Ne bom več hodil pod rdečo zastavo,« pa mu ni škodilo. Bil je imeniten posebnež, znan po svoji drugačnosti.

Jaz sem ubral drugačno pot. Bil sem najprej v stalnem, najemniškem odnosu z Dramo kot statist in pomočnik delavcem pri odrskih spremembah, kasneje pa sem zasedel izpraznjeno mesto in »fah« karakternega komika.

Boris Kralj je že v prvi sezoni lahko zaigral princa v Goljevi Sneguljčici, Lojze pa je uspešno zasedel nepriljubljeni »fah« igralca negativnih vlog, ki so se ga pametni igralci izogibali, da ne bi zaradi takih vlog izgubljali simpatij občinstva. Balohov Miha je postal steber Slovenskega gledališča v Trstu, kasneje pa se je posvetil tudi filmu. Seveda ne v Sloveniji. V Beogradu je sklenil pogodbo z neko filmsko družbo, se prodal za nekaj let s pogodbo in res posnel neverjetno število tudi koprodukcijskih filmov. Teh produkcijskih skupin je bilo v Beogradu kar nekaj.

Tudi mene je, sicer samo enkrat, doletela sreča ali čast, da me je našel režiser Vicko Razpor iz produkcijske hiše Crvena zastava, in sicer za vlogo nemškega vojaka, ki straži Postojnsko jamo pred partizanskimi diverzanti. V tem filmu je imel precejšnjo vlogo Stane Potokar, igralec Drame, ki je veljal za močnega igralca tudi na odrskih deskah. Moj nastop je bil povezan z enim samim stavkom v nemškem jeziku. Napisal ga bom v slovenščini: »Ni mogoče prebiti te plasti apnenca, ki je zgoraj nad nama!« Ta drobni stavek sem moral nemško povedati Maksu Furjanu, igralcu Drame, ki je igral mojega kolega, tudi nemškega stražarja, in je imel v svoji vlogi precej več nemških stavkov kot jaz. Maks je zaradi svoje žene, ki je obvladala nemški jezik, v filmskih krogih veljal za filmsko zelo uporabnega, zlasti v nemško govorečih vlogah. V Postojni sva bila nemška stražarja, ki v jami varujeta velike zaloge nemškega vojaškega bencina pred partizanskimi diverzanti. Sedela sva pri mizici s čeladama na glavah in med malicanjem kramljala. Ta prizorček sva snemala dva dni, ker se Maks ni naučil nemškega besedila, ki ga je imel napisanega na listu, nalepljenem na notranjem delu čelade. Vsakič, ko bi moral spregovoriti, jo je snel z glave in se delal, kot da mu je vroče.

Režiser je seveda iz daljave kričal: »Stop!« in Maksu zaman dopovedoval, naj obdrži »helmo« na glavi. Ta igrica med njima je trajala tako dolgo, dokler niso filmarji spregledali goljufivega pripomočka znotraj čelade in snemanja prizora prestavili za en dan. Filmska eksplozija bencina, ki so jo v tem filmu kasneje in na srečo brez naju uprizorili zares in partizansko realistično, je naredila prelepi Postojnski jami toliko škode, kolikor je bil vreden ves posneti film. Vprašanje je, če so si od tiste eksplozije bencina in pri njej nastalega dima počrneli kapniki do današnjih dni že opomogli.