Gora, kjer je Kajn ubil Abela

Pravzaprav sploh ne vem, ali jih še vedno snemajo: letnica izdelave, ki kot navadno tiči čisto na koncu odjavne špice, je skrbno skrita za neprepoznavno in bežno rimsko številko. To pot, pri Siriji, kjer se potuje od Alepa skozi Damask do Palmire, vem, da je serija že hudo v letih. In zato do neznosnosti in razkošno romantična. Takoj, pri priči, že pri prvih prizorih v Alepu, kjer popotnica začenja s potjo proti jugu, bi mi moralo kapniti: tole tu sploh ni več resničnost, tole je le zlati oblak davne preteklosti, srečnih predvojnih časov Sirije. Tole je utvara; spomin, prizori, ki jih bodo Sirci objokovali, dokler bodo živi, saj so jim jih vzele vse in do konca pomendrale številne tuje vojske, ki so vdrle sem z vsakovrstnimi sebičnimi nameni ter zmlele nekoč očarljivo deželo v oduren skupek razvalin.

Oddaja o Siriji je potemtakem v današnjem Svetovnem popotniku rariteta; reč, ki sodi v vse velike svetovne zgodovinske muzeje. Vsak muzej o znamenitih tujih deželah bi si moral preskrbeti vsaj eno kopijo, saj je bila Sirija nekoč osupljivo, do neznosnosti očarljiva dežela, tako strahovito natlačena s starodavnimi in sodobnimi znamenitostmi vseh vrst, da je bilo prav neverjetno, popotovanje po skrbno začrtani turistični poti pa razkošje vseh razkošij. Seveda bi si morali vsi ti muzeji priskrbeti še njen dodatek pod razno: razgled po današnji do smrti uničeni, potolčeni, razriti Siriji, kjer ne stoji več tako rekoč kamen na kamnu in ki v času, ko tole pišem, preti še z Idlibom: z možnim uničenjem zadnje razmeroma ohranjene enklave, ki kani že kmalu v prihodnosti, v finalnem napadu na Idlib, sproducirati še dodatne stotisoče beguncev ter z njimi še dodatno zasuti vse že tako natrpane begunske poti v Evropo in po njej. Poiščite si na internetu Sirijo: tam so že lepo zložili v shizoidnem, blaznem zaporedju vrsto sirskih razgledov pred nekaj leti in danes. Ima te, da bi se zjokal.

Svetovni popotnik, o katerem govorim in so nam ga vrteli na prvem programu nacionalke predzadnjo nedeljo, je bil potemtakem čisto posebno, povsem drugačno dogajanje in spoznavanje kot sicer: neskončno bridko seznanjanje s koncem neke civilizacije čisto blizu nas in z njenimi tragičnimi žrtvami na našem lastnem evropskem pragu, zavitimi v ogrinjala prezira, sovraštva in odklanjanja vseh varnih in še vsaj za silo srečnih ljudi. Gora nad razrušenim nekoč tako očarljivim mestom, kjer naj bi po izročilu nekoč Kajn ubil Abela in kamor je zlezla iz Alepa Globtrekkerjeva tokratna popotnica Holly, pa se je v zadnjih letih spremenila v nov, še mnogo bolj uničujoč kraj spomina: tod je v letih tik za nami toliko in toliko vojska in orožij, uvoženih z vseh koncev in krajev  sveta, razrilo in povsem uničilo delček nekdanjega raja. Da je poanta še bridkejša in bolj sprevržena, je Holly popotovala po znamenitih krajih začetkov svetovnega krščanstva. Nebesa niso spet čisto nič pomagala. Kot že velikokrat doslej.

Bilo je nepozabno in hkrati grozno poznopopoldansko TV-doživetje pred dobrim tednom dni.

K novi gori. K slovenski gori vseh gor, k mitskemu Triglavu. Oni dan je praznoval kdo ve katero skoraj okroglo obletnico, odkar ga je zmagovito naskočil in osvojil prvi slovenski gojzar, no, morda je bilo tudi kakšno drugo obuvalo, zagotovo pa je tičalo na moški nogi. Triglavu potihoma to seveda ni bilo čisto po volji, dosti rajši bi videl, da bi ga oplazilo babje krilo. Podenj je zagotovo mnogo bolj mikavno kukati, to seveda Triglav natanko ve. A ni šlo. Babje kikle so bile v tistih časih še dolge, široke in opletajoče, morala pa tako zelo visoka kot on sam. A v resnici le ni bilo treba tako dolgo čakati, kot bi se človek lahko bal. Gorenjke so bile gajstne in so prve zlezle nanj ne tako dolgo za moškimi. To vem tudi iz prve roke. Doma je mama velikokrat razpletala štorijo o tem, kako je stara mama nekoč davno kot mlada smrklja s tipično tedanjo dolgo kiklo in v navadnih šolencih v družbi dveh ali treh prijateljic tako rekoč med prvimi ženskami zlezla gor, to se je v familijah samih ljubih Potokarjev sicer omenjalo s ponosom. Seveda pa se ni govorilo o tem, kaj je bilo po tistem z njeno ritjo; stara mama je namreč na srečanje s Triglavom zbežala zdoma in so ji jih pozneje fino naložili.

TV-proslava je bila zelo gorenjska, zelo narodno-zabavna in opremljena z eno sodobno komponento: s klicanjem v onostranstvo nanovo od pozabe obujenega Tilna Artača. Vsi pokojniki so se mu z onostranstva vestno odzvali, a niso povedali ničesar zelo starodavnega. Ampak tudi ni bilo nujno potrebno. Pomembno je  predvsem, da je nacionalka še enkrat striktno poskrbela za uravnoteženost pristopa: živi in mrtvi. Pohvaljena.

Za nami je srečno prebroden prvi šolski dan. Nacionalka mu vselej posveti neskončno časa in prostora, to je njena posebej ljuba tema. Saj ne rečem: smrkavci in smrkljice so prisrčni in učitelji in predvsem učiteljice v tazakmašnih gvantih. Pa nakit, nakit! Ampak ko se končno neha, si precej oddahneš. Meni se je zdela daleč najbolj luštna tista mini šola z vsega štirimi otroki. V takšno bi celo jaz čisto rada hodila, vsaj zdi se mi tako.

Strašno pa so se po domovini v dneh, ki so za nami, proslavile Jelšane. Jelšane so precej majhen kraj, včasih sem se precej pogosto vozila skozenj in spomnim se tistega precej ostrega ovinka sredi kraja, kjer se je promet že v mojih časih rad nekoliko upočasnil. Zdaj je slava Jelšan brezmejna, kajti nacionalka jim je posvetila ogromno pozornosti. Na dolgo in na široko, v sleherni informativni oddaji tistega usodnega dne, tudi v najbolj elitnih in udarnih, smo namreč morali neskončno dolgo opazovati, kako Jelšanci hodijo neprekinjeno uro dolgo gor in dol po prehodu za pešce. Tam so namreč tistega nedavnega dne občani sistematično in organizirano provocirali in izsiljevali občinsko oblast in tako rekoč uzurpirali oblast nad prehodom za pešce ter pri tem kdo ve kako izsilili še neskončno dolga poročanja o tem veledogodku na sami presvitli nacionalki. Hodili so in hodili čez prehod za pešce gor in dol, sem in tja, šoferji v avtih, ki so morala čakati ob nenavadnem, a še zdaleč ne edinstvenem dogajanju, pa so ustrezno preklinjali, a se jih žal ni slišalo in je grozno primanjkovalo akcije za izmučene gledalce.

Zdaj me zanima, kdo na nacionalki, ki seveda ni kakšna lokalna stvarca, odloča, v koliko in katerih oddajah bo nastopala takšna ne ravno zgodovinska vsebina in koliko prostora se ji bo namenilo. Da ni urednik programa tistega dne morda doma iz Jelšan? Ali pa je iz Jelšan morda doma njegova tašča? To bi namreč pojasnilo in opravičilo marsikaj.