Filmske zgode in prigode
JURIJ SOUČEK - Odlomki iz nastajajoče biografije
Na lepo letošnjo slovesnost, posvečeno podelitvi odličij nekaterim igralcem, so me povabili, da bi se je udeležil kot častni gost. Odličje častnega člana sem prejel tudi jaz. To me je spodbudilo k temu, da sem pričel premišljevati o slovenskem filmu in še posebej o nekaterih svojih doživetjih pri svojih maloštevilnih filmskih snemanjih. Zdi se mi, da sem o tem že v eni od kolumn, v katerih si dovoljujem premišljevati na svoj »pa brez zamere« način, nekaj pisal. Poskusil bom naskočiti to temo, ki jo vidim čisto po svoje, kar bo mogoče zanimivo.
Prvi nesporazum med menoj in filmom se je pričel že na Akademiji, ko sem na izpitu pri profesorju Brenku podvomil o tem, ali je mogoče igralcu s filmsko vlogo sploh uveljaviti svojo umetniško osebnost. Zagovarjal sem gledališče kot umetniško nasprotje filmu, če film sploh to je, saj lahko igralec s svojim talentom ali umetniško močjo trenutno deluje in ustvarja in s tem deluje na gledalca, medtem ko lahko seže igralčeva izpovednost vloge pri filmu v vsakem primeru nazaj, ko je vlogo posnel, kar traja od ideje do končane montaže včasih tudi leto dni. Mislim seveda na umetniški film, in ne na reportažo.
Zanimalo me je tudi, v koliki meri je igralec na snemanju odvisen od tehnike in režiserja, saj ta šele v montaži dokončno oblikuje film. Na Akademiji na to vprašanje nisem dobil odgovora in tudi kasneje ne, saj sem opazil, da je boljše, če pri filmu nisi preveč nestrpen, ker nikoli ne veš, kaj od posnetega boš v končanem filmu tudi videl.
Seveda so bila to razmišljanja mladega študenta, ki je vedno pripravljen nasprotovati profesorju. Kot na primer, da film kot umetnost bolj izpostavlja igralčevo fotogeničnost kot njegov talent ali celo njegovo izpovedno moč.
Kar zadeva mojo filmsko kariero, se spominjam, da sem se nekajkrat izkazal bolj pri sinhronizaciji filmov. Svoj glas sem na primer posodil znanemu hrvaškemu igralcu, ki je v slovenskem filmu igral srednjo veliko vlogo, ker se je pač režiserju Čapu zdel zanjo najbolj primeren. V filmu sva se pojavila z mojim glasom, ker on ni znal slovensko. Skupaj zmontirana sva povzročila smeh, ker je bil moj glas že takrat preveč radijsko prepoznaven, njega pa so videli prvič. Pri televizijskih snemanjih sem se lahko bolj uveljavljal.
Moja prva črno-bela televizijska pripoved za otroke je bila Ribičičeva nadaljevanka o Miškolinu, ki sva jo z režiserjem Lesičem posnela v več nadaljevanjih. Snemalna tehnika je vsaj v začetkih slovenske televizije ostala ista kot pri filmu in v glavnem tudi osebje, ki jo je upravljalo. Jaz tehničnih zahtev, ki jih oba medija zahtevata, preprosto nisem poznal, zato sem v edini režiji na televiziji, ki sem jo sprejel, prepustil montažo asistentu in pri Zelenih slonih, duhoviti zgodbi Frančka Rudolfa, igralsko sicer uspešnega materiala, celoto zagledal čisto drugačno, kot sem si jo zamislil jaz in najbrž tudi Franček Rudolf. To me je izučilo, da sem nehal misliti na režiranje filma in TV. Z igranjem pri filmu je podobno.
Prva moja vloga je bil nekakšen hlapčič v Na valovih Mure režiserja Igorja Pretnarja, kjer sem čez debelo ramo izkušenega Berta Sotlarja gledal v Niko, takrat še Juvan, in še danes ne vem, ali sem bil filmsko zaljubljen vanjo jaz ali Bert.
Druga, tudi »bridka« filmska izkušnja je bil Družinski dnevnik meni anonimnega scenarista, kjer sem igral vlogo ljubimca. V njej sem lahko dokazal, da filmski režiserji, razen pokojnega Klopčiča, ne hodijo v gledališče. Vloge ljubimca v Drami nikoli ne bi dobil in je tudi nisem. Film je bil posvečen predvsem mojemu nesojenemu svaku, ki ga je lepo odigral Stane Sever. Jaz sem bil lahko vesel samo tega, da sem srečno preživel snemanje ljubezenskega prizora na Ljubljanskem barju. Partneričin ljubosumni mož me je na snemanjih namreč ves čas zalezoval in spremljal prizore, ki so zadevali njegovo ženo, ki je igrala mojo filmsko ljubico. Tudi na »terenu«, v mojem primeru na Barju, je bil skrit za enem od redkih grmov, ki rastejo tam. To vse se je dogajalo že ob sedmih zjutraj! Ljubosumni mož je prišel tja, da bi opazoval prizor filmskega poljubljanja z njegovo ženo. Srečno so ga še pravočasno odkrili in nagnali. Režiserju Godini – režiserji redno prihajajo na snemanja vsaj pol ure kasneje – so tudi v tem filmu lahko ponudili za režijo že očiščeno prizorišče. Pri gledanju tega filma sem spet lahko opazil svoj značilno zmedeni pogled, ki ga v gledališču sicer nimam.
Več o mojih filmskih izkušnjah pa naslednji četrtek ...
