Filma in roman o veličastni ženski
Robert Waltl
Včeraj, v soboto, je ves dan po malem zoprno deževalo. Moja Umbra, pa čeprav je vodni pes, ne mara dežja. Komaj ji uspem navleči dežni plašč in jo na silo voditi na sprehode, da opravi svoje potrebe. Včeraj sva se sprehodila tudi do Trnovega, kamor sta naju na kosilo povabila Karmen in Ivan.
In potem je prišla nedelja, ena ura spanja več, in jesen je zablestela v vsem svojem razkošju. Ne vem, ali je to zaradi efekta lockdowna, a po dolgem času sem letos spet občutil najprej prave čare pomladi, zdaj, po mrazu in hladu v začetku oktobra, pa je prišla še neka lepa svetloba.
Tudi včerajšnji dež je bil blag, nežno se je razprskaval, bilo je toplo, kot da po zraku letijo drobne, nežne kapljice. Tudi barve so razkošne, kot deček se veselim raznobarvnega listja na steblih. Danes sva z Umbro naredila dolg sprehod z Olgo Kacjan, ki je bila tokrat brez svoje Čupke, ki je v Kranju pri njeni Ajdi.
Moja Olga je čudež, druživa se intenzivno, odkar sva skupaj igrala v predstavi Ime na koncu jezika davnega leta 1995. Obiskujemo se. Olga v Mini teater pogosto prinese kakšno rožo in jo posadi na Križevniški, kakšno sadje, pecivo. Vabi nas k sebi domov na svoje čudovite obede, v svojo prekrasno hišico na Krakovem. Danes smo se sprehajali ob Ljubljanici, šla sva do Špice pa v Botanični vrt in se dolgo pogovarjala. V Mini teatru pripravljamo novo premiero Pride konj v bar Davida Grossmana, ki jo režira Ivan Planinić, mlad režiser iz Zagreba. Olga skupaj z Gregorjem Zorcem, Janezom Starino in Janezom Vlajem igra v predstavi in se je tako kot vedno temeljito pripravila, pozorna je na vsak detajl. Ponovno je prebrala roman, mi je rekla, in si delala zapiske.
Pogovarjava se o Grossmanu. Odkar sem ustanovil Judovski kulturni center, z več pozornosti spremljam tudi izraelsko književnost. Amos Oz in David Grossman sta dve imeni, ki jo v zadnjih desetletjih najbolj dostojno predstavljata. Pred kratkim sem vas že opozoril na Grossmanov najnovejši roman Nina je vedela, o življenjski zgodbi Eve Nahir Panić, in vam ga zelo priporočil. Zaenkrat še nimamo slovenskega prevoda, dobite pa ga lahko v hrvaščini, angleščini in hebrejščini. Leta 2017 nam je prijateljica Sara Bozanić iz Murske Sobote za Muzej Judovskega kulturnega centra v Ljubljani podarila čudovit portret »njihove« Klare Blau iz Lendave, Judinje, ki je preživela holokavst.
Takrat je raziskovalec in prijatelj Dejan Suč napisal, »da je bila Klara Blau, rojena Kelemen, med drugim tudi sestra Eve Panić Nahir, rojene 1918 in umrle 1997, častne občanke Čakovca. Bili sta dve od treh deklet (tretja je bila Žuža), ki so bile rojene Béli Kelemenu ter Emi Kohn. Béla ter Ema sta se v Čakovec preselila leta 1904, zaradi odprtja nove trgovine. O življenju Klare Blau žal razen rojstva, smrti ter nekaj poudarkov, ki se jih da zaslediti v knjigi Židje v Lendavi, ne vemo veliko.«
Veliko več pa se ve o življenju Eve Panić Nahir, saj je bila njena zgodba tudi osnova za nastanek dela Dve ljubezni in ena vojna Eve Panić Nahir avtorice Aleksandre Ličanin. O njeni življenjski poti sta bila posneta dva dokumentarca. Enega je tik pred svojo smrtjo režiral genialni pisec Danilo Kiš, ko je zaradi nje odpotoval v Izrael.
Ko je Nina vedela kot izhodišče vzame nevsakdanje življenje Eve Panić Nahir, katere soprog, oficir Radoslav Panić, s katerim se je leta 1942 priključila partizanom, je v zaporu umrl, obtožen, da je informbirojevec.
Ona je preživela ujetništvo v ženski kaznilnici na Golem otoku, kamor so jo poslali, ker se možu ni hotela odreči, pod obtožbo, da je narodni sovražnik. Eva je umrla leta 2015 v Izraelu, Grossman pa jo je spoznal dvajset let prej, ko ga je nekega večera poklicala po telefonu, potem ko je prebrala enega od njegovih časopisnih člankov. Postala sta prijatelja, redno sta se slišala po telefonu in malo po malo mu je odkrivala svojo življenjsko zgodbo, zgodbo, kakršne nikoli prej ni slišal. Takoj ga je vprašala, ali namerava pisati o njej, in on je pristal, ob opozorilu, da si bo moral zgodbo ponovno izmisliti. No, prav tako ji je obljubil tudi, da si ne bo izmislil ničesar, kar ne bi imelo zveze z njenim življenjem.
Kasneje je napisal, da »ko pišete o osebi, ki je resnično obstajala – ali ste ji ves čas zvesti ali jo izdate tako, da ji govorite stvari, ki jih o sebi morda ni vedela ali ni želela vedeti, to potem, menim, ni prava izdaja.«
Roman je dobil ime po liku Nine, hčerke glavne protagonistke Vere, ki je kot šestnajstletnica doživela travmo, ki jo je za vedno zaznamovala. Nina nosi v sebi veliko rano in preboleče ji je biti to, kar je. Živi, kot da ji ni mar življenja, istočasno pa občutimo, kako hrepeni po ljubezni, pripadanju. Govoreč o dimenziji romana, ki se nanaša na prostor bivše Jugoslavije in taborišče na Golem otoku, je pisec v intervjujih zelo pogosto govoril, kako ga je, glede na to, da tudi sam prihaja s travmatiziranega območja, ki leta trpi nasilje in vojno, že leta privlačila zgodba o Jugoslaviji. Njegova knjiga govori tudi o tem, v kaj nasilje spremeni ljudi in kako jim uniči življenje – kako naj se posameznik sooči s takšno okrutnostjo in arbitrarnostjo in kljub temu ostane zvest samemu sebi.
Tudi sam si je želel poskušati občutiti, kaj je lahko doživljala Eva Panić Nahir v dveh letih svojega bivanja v taborišču na Golem otoku. Dvakrat je šel tja in nikakor ni mogel dojeti, kako je lahko ta mala ženica vsak dan 12 ur dnevno na visok hrib v nemogočih pogojih potiskala ogromno skalo z večkratno težo od nje same. Vprašal jo je, kako ji je to uspelo, in ona mu je rekla, da je mislila na svojo hčerko Tijano, govorila si je, da je na vrhu hriba zdravilo zanjo, saj je zelo bolna. Ko bi se spustila nazaj, pa si je, medtem ko je pazila, da je ne zdrobi kamen, zamišljala, da ji na koncu poti daje zdravilo. In potem bi začela vse znova.
Olga me je v tem dolgem jesenskem pogovoru zintrigirala, da sem ob vrnitvi domov še enkrat prebral nekaj odlomkov iz romana.
Epidemija nas je odvrnila od razmišljanja o tem, koliko beguncev, kot nekoč Eva Panić, le sto kilometrov od nas, trpi zdaj jeseni, prihaja pa zima. Ne smemo jih pozabiti.
Medtem se na Zemljo vrača vesoljska ladja Osiris-Rex in nosi največji vzorec iz vesolja še od časov Apolla. Zbran je prah s tal asteroida Bennu, ki govori o zgodovini Zemlje in sončnega sistema v milijardi let. Vesoljsko plovilo se bo vrnilo na Zemljo leta 2023, vsebina njegove skrivnosti pa se lahko primerja s kamnom iz Rosette, ki je arheologom pomagal razvozlati egipčanske hieroglife.
