Mint Butterfield Svet24.si

Izginila hčerka ameriškega milijarderja, ...

duša Svet24.si

Pogovori s pokojnimi ne izčrpajo, ampak pomirijo

gašper bedenčič Necenzurirano

Tonin in Žakelj na policijo prinesla tudi ...

milan kucan sr Reporter.si

Razvnete strasti v SD: Milana Kučana razkuril ...

popovic Ekipa24.si

Velika drama kapetana Celja: Po tekmi z Domžalami...

Ansambel Igor in zlati zvoki Revija Stop

»Vse dni, vse noči« igrajo že lepih 32 let

luka doncic Ekipa24.si

Luka Dončić je postal del izbrancev in podpisal ...

Kolumna
EVOLUCIJA GRE NAPREJ

EVOLUCIJA GRE NAPREJ

Nejc Krevs, 27.05.2021 22:30:27

NEJC KREVS

Delite na:

Že res, da se zaradi cepiva in bližine poletja počasi približujemo ustaljenim tirnicam življenja, ki se nam je v zadnjem letu skušalo vztrajno oddaljiti, a ob tem ne smemo pozabiti, da vedno znova s seboj nosimo težak nahrbtnik. Ta bo v prihodnje poln občutkov in neprijetnih spominov, ki jih za seboj puščajo tempirane ofenzive koronavirusne bolezni.

Nekateri ste v tem času izgubili najdražje, spet drugi ste sami okusili pekel, v katerega vas je nevede zvlekel nevidni sovražnik. Ste pomislili, kaj vse nam je in še bo odtujeno? Mislim, da v prvi vrsti življenje samo, saj se iz dneva v dan zgolj prebijamo čez dnevno realnost, kot pa da bi življenje zares živeli. Iščem pravi izraz in verjetno bo životarjenje še najbližji približek razumevanju našega psihofizičnega stanja v času koronakrize.

To je pravzaprav tisti konstantni stres, na katerega me je, ko sem pripravljal prispevek za Studio City na temo pandemične utrujenosti, želel opozoriti psihodramski psihoterapevt Jaka Sotlar.

Stres postane naša konstanta in to nas izčrpava do takšne skrajnosti, da se skoraj popolnoma desenzibiliziramo. Na dan privre apatija kot naša naravna obramba, ki nas v resnici oropa volje, da bi sploh (za)živeli.

Smo v nekakšni gladiatorski areni, kjer nas čaka bitka s samim seboj in je zato tudi največja nevarnost, da pokončamo sami sebe, še preden bi nas želel pokončati covid. V uvodu sem vas spomnil, da vendar ni vse tako črnogledo, dediščina covida potuje z nami, zato previdnost in skrbnost nista nikoli odveč. Se pa zdi, da smo ljudje spet začeli igrati nabor vlog, ki nam jih ponuja svet in nas za trenutek vsaj uvrščajo med visoko razvita socialna bitja. Tu sploh ne želim poudarjati kakšnih pretiranih mojstrovin človeškega uma, temveč zgolj zavedanje, da je človek humano bitje odnosov. Majhni odtenki preprostih človeških navad nas na neki način še najbolj opisujejo in ne obremenjujejo s težo družbenih standardov, za katerimi se pogostokrat skrivajo najintimnejše frustracije.

Tako preprosto se je družiti s prijatelji, ukvarjati s športom, razmišljati o lepotah narave ali pa tja v nemar iskati letalske karte za Dubaj. To spada v paket evolucije, ki se navadno opira zgolj na velike dosežke in pozablja, da smo ljudje tudi zaradi banalnosti plemenita bitja. Brez običajnih in preprostih navad pač ne gre, saj je lahko še tako mogočno kraljestvo v resnici največji zapor.