Etiketiranje
Ves pretekli teden sem večere preživljala ob televizorju, v družbi Claudia Baglionija in italijanskih popevk.
Žal se nihče od mojih prijateljev in sodelavcev ni odzval mojemu povabilu, da bi sanremski festival gledal z mano ter komentiral skladbe in obleke nastopajočih. No, roko na srce, večina jih je bila zunaj, na lepšem: Karmen Klinc na izjemnem koncertu skupine The Dire Straits Experience, Katja Kaja se je družila s športniki, Marija je bila na Vklopovi premieri, Tamara na duhovnem popotovanju, Teja Pelko pa ... ah, ona pa na letalu proti Tajski. Blagor njej.
No, nič ne de, tudi sama se znam presneto dobro zabavati, saj delujem po sistemu, ki mi ga je približal legendarni Billy Idol – plešem lahko tudi sama. Prvi večer Sanrema je bil še kar navdušujoč, predvsem zato, ker sem o dogajanju na odru razpravljala z dobrim prijateljem, izjemnim poznavalcem, ki je bil na drugi strani sveta. Izmenjala sva si vsaj 50 sporočil in skupaj prišla do spoznanja, da je ta Sanremo nekoliko drugačen (bolj dolgočasen?) ... Prav zaradi tega, ker je bilo res veliko manj zabavnega odrskega dogajanja, sem se odločila, da bom gledala le finalni večer ... Spet sama. Tokrat se je večina mojih prijateljev zabavala na abrahamu znanega glasbenika. Roko na srce, Sanremo me letos ni pretirano navdušil. Najbolj me je prevzel trio Il Volo skupaj z osupljivim violinistom Alessandrom Quarto. To je bil, če mene vprašate, vrhunec letošnjega festivala. Kar srce me boli, ker so fantje končali šele na tretjem mestu. Obenem pa moram povedati, da me srce boli tudi zaradi zmagovalca Mahmooda, ki je bil deležen plaza neupravičenih zbadljivk, le zato, ker po njegovih žilah teče egipčanska kri. Žalostno in zelo grdo. Ko sem še isto noč malce spremljala italijanske medije in odzive na družbenih omrežjih, sem tudi sama ogorčeno ugotovila, da so fantu na čelo pritisnili »etiketo« in ga »apriori« obsodili. Zakaj že?! Ah, politične debate niso na mestu, še posebno ne pri glasbenem festivalu.
Sicer mi »etiketiranje« ljudi že od nekdaj ni všeč in ni mi všeč predvsem to, da tudi sama tu in tam »fašem« kakšno precej neprijetno označbo, ki mi jo žal pogosto na čelo pritisnejo ljudje, ki jim očitno ni po godu to, da se s svojo ekipo tako dobro razumem, da so moji sodelavci postali veliko več kot le sodelavci (zdaj so pravi prijatelji!) ... Ker vem, da zdaj ti zagrenjenci berejo te vrstice, jim prijazno sporočam: nikoli se ne bom spremenila zaradi vas, spreminjam se samo zaradi sebe, kajti če hočeš spremeniti okolje, bodi sam sprememba.
Prijetno branje, dragi bralci.
