Elvis – očitno za vedno
Zadnje čase biografski filmi o glasbenikih kar dežujejo na filmska platna. Ni še tako dolgo od tega, ko smo lahko gledali filme, kot so I'm Not There (2007, o Bobu Dylanu), pa La Vie en Rose (2007, o Edith Piaf), Ray (2004, o Rayu Charlesu), Bohemian Rhapsody (2018 – vse o skupini Queen in Freddiju Mercuryju), nato Britney Ever After (2017, o pevki Britney Spears), kopica filmov o skupini The Beatles, obstaja celo film Pavarotti (2019), pa seveda Amy (2015, o Amy Winehouse) in tako dalje. Zdaj pa prihaja film z naslovom Elvis (2022), v katerem se bomo lahko znova ozrli v življenje kralja rokenrola.
Filmov o nesmrtnem Elvisu je kar precej, bolj znani pa so recimo Kralj (The King, 2017), kar dober dokumentarec To je Elvis (This Is Elvis, 1981) ter zaradi režiserja (Chris Columbus) kar precej razvpiti Heartbreak Hotel (1988). Prav vsi našteti so vredni ogleda, tako kot tudi sedanji Elvis (2022).
Na kratko: režiser Baz Luhrmann in studio Warner Bros. Pictures ponujata visokoproračunsko biografsko dramo s preprostim naslovom Elvis, v kateri glavni vlogi prevzameta Austin Butler (kot Elvis) in oskarjevec Tom Hanks. Film prikazuje glasbo in življenje enkratnega in neponovljivega Elvisa Presleyja skozi prizmo zapletenega odnosa z njegovim menedžerjem, polkovnikom Tomom Parkerjem (Tom Hanks), ki je trajal kar 20 let – od Presleyjevega vzpona pa vse do vrhunca njegove slave. Vedeti moramo, da kdor koli »igra« Elvisa, ni Elvis. Ta del razočaranja je zato tudi nujni del ogleda tega filma.
Zanimivo je, da je filmsko glasbo napisal Elliot Wheeler, kljub temu da je v filmu cel kup legendarnih songov, ki nas peljejo skozi zgodovino in dogodke. Tako je filmska glasba dopolnjujoča tvarina, ki pa jo Wheeler dobro vpleta v prostore med koncertnimi nastopi in drugimi originali rokenrola. Tako je film zanimiv kolaž vsega, kar glasba prinaša. Skupaj z Elvisom, večno ikono plesa, ki je obnorel predvsem dekleta – in njegovega nespornega glasbenega talenta.
