ANNA_PAYNICH Odkrito.si

Zaradi Pop TV-jevega šova ostala brez službe

Michael Schumacher Svet24.si

Človek, ki Schumacherja obišče vsaj dvakrat na ...

1 Petisvet.si

Baba Vanga v zadnji prerokbi napovedala ...

bankomat1 Svet24.si

FOTO: Eksplozijo v Ljubljani naj bi povzročil ...

chloe bennet, logan paul Svet24.si

Kontroverzni YouTube zvezdnik spet samski

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

Petra 33 Njena.si

Reka ljubezni: Kako vam je Petra všeč kot ...

Kolumna
Dve herojstvi, dva junaka

Dve herojstvi, dva junaka

Bernarda Jeklin, Zarja, 13.06.2018 10:21:15

V teh odurnih časih nas grejeta in mirita dve neverjetni herojstvi.

Delite na:

Dva podviga, ki sladita kisle misli in grejeta otrplega duha. Najprej o domačem, slovenskem, časovno bolj oddaljenem, a vseeno izredno aktualnem herojstvu. Tako izjemno je, tako neverjetno, da bi ga morali čim prej sistematično prodati v beli svet. Beli svet ljubi močne, hrabre, nore podvige na meji neverjetnosti. In naš Martin Močnik je lastnik enega najbolj noro neverjetnih podvigov čisto na meji verjetnosti v svetovnem merilu. Nič hudega, če ste že slišali zanj. O njem in o poslanstvu njegovega sporočila bomo, upam, govorili še veliko. Martin, še mlad človek, je pred desetimi leti oslepel. Popolnoma oslepel. Prijatelj Marko Bručan ga je opremil s črnim štirinožnim prijateljem, s psičko Bibo, posebej usposobljeno za pomoč slepim. Odslej sta z Martinom neločljiva in življenje se je Martinu obarvalo v bolj pisane barve.

Kdo ve, kdaj  se je dokončno odločil, slepost gor, slepost dol, da se odpravi na eno od najdaljših možnih evropskih romarskih poti, na pešpot slovitega El Camina v Santiago de Compostelo. Martinov izbor se je med več možnostmi začel v Pirenejih in končal pred znamenito cerkvijo. Vsega je bilo pred njim 841 kilometrov pešačenja čez drn in strn. Seveda je načrtoval družbo domačega sopotnika, a zgodilo se je, da je tik pred zdajci po sili razmer sopotnik spremljanje moral odpovedati. Konec načrtov.

Konec? Ne podcenjujte Martina, slepota gor, slepota dol. Grem pa sam z Bibo, je odločil, in Martin je, pravijo – in zdaj to verjamejo vsi – daleč najbolj noro trmast človek na zemeljski obli. In se je vsemu navkljub, med drugim ne govori tujih jezikov, slep kot kamen odpravil na težko pot, na 841 kilometrov muke, ki zdela ali celo zaustavi marsikaterega izvrstno pripravljenega in z vsemi čuti izvrstno opremljenega popotnika. Ne čisto sam. Z Bibo, seveda. Brez Bibe bi načrta seveda ne bilo. Biba, črna kot noč in z rdečo rutico okoli vratu, in slepi Martin sta se torej odpravila na pot in vsi so bili sveto prepričani, da bosta zelo kmalu spet doma: Upamo le, da se mu ta čas ne bo kaj hudega pripetilo! Žal ni časa, da bi na tem mestu opisovali podrobnosti, ki so vsake toliko na meji verjetnosti. Že na začetnih 200 kilometrih po Pirenejih je bil dolgo v smrtni nevarnosti. Vreme je nihalo po 30 stopinj na dan in ponoči je pretilo, da bo zmrznil. Potem je vsako jutro poprosil katero od skupin romarjev, ali se ji čez dan lahko pridruži, in ni bilo skupine, ki bi mu to pomoč odrekla. Teže je bilo ob večerih. Načrtoval je prenočevanje po cerkvah. Povsod, razen pri frančiškanih, ti so bili prekrasni, so mu prenočevanje odklonili: samo brez psa, je bil ukaz. Kako naj samotni slepi človek naredi korak brez psa? Ni mogoče. Pa nič, so dejali po cerkvah in skomignili. Pes v cerkev ne sodi in amen.

No, kakorkoli že, lepega dne po dolgem času je bilo pred kompostelsko baziliko norega in nemogočega Martinovega popotovanja konec. Kako se je ob tem slepi človek počutil, rajši ne sprašujte. Rajši se skupaj povprašajmo, kako to povsem neverjetno in povsem noro zgodbo razbobnati po vsem svetu, kajti to si absolutno zasluži, čeprav jo Martin kljub hepiendu vsakemu drugemu toplo odsvetuje. Zdaj ga je treba najprej razglasiti za Slovenca leta, kajti če si je kdaj kdo ta naziv zaslužil, si ga je zaslužil Martin Močnik. Potem je treba sestaviti nekakšen odbor, politika in turistični delavci že sodijo noter, naši diplomati, pa še marsikdo drug tudi, ki bo, kot rečeno, poskrbel za sistematično mednarodno promocijo podviga. Seveda je bil Martin med potjo, in predvsem ko se je bližal njen konec, že deležen vsestranske pozornosti in navdušenja javnosti, toda to je za mednarodno promocijo dosti premalo. Spoštovani, čim prej na delo!

In zdaj še k drugemu noremu podvigu, star je kakšnih deset dni in po zaslugi novodobnih medijev ga že pozna ves svet. Tudi tu je glavni junak povsem neznan slehernik, to pot je doma v afriški državi Mali. Po statusu je begunec, anonimen in neprijavljen migrant, ki se je ilegalno kdo ve kako, najbrž s kako barko, pritihotapil najprej do francoske obale in potem v Pariz. Piše se Mamoudou Gassama in star je 22 let. Zdaj mu pravijo Spiderman; še včeraj mu je grozil izgon, brž ko ga bo legitimiral prvi policist.

Bilo je, kot ste videli na televiziji: na zunanji strani balkonske ograje v četrtem nadstropju severnopariške hiše je kdo ve kako in kdo ve zakaj obvisel majhen otrok. Moški na sosednjem balkonu ga je poskušal krčevito zagrabiti za rokico, a otroček mu je polzel iz nje. Mimoidoči globoko spodaj so začeli zadrževati korak, mnogi so iz žepa potegnili mobilne telefone in začeli vneto snemati. Oglasili so se prvi kriki.

Prav tedaj je po cesti pod balkonom stopal tudi 22-letni temnopolti fant. Anonimni črni fant brez slehernih profesionalnih veščin. Dvignil je pogled, zagledal visoko nad sabo bingljajočega otroka in se brez premisleka, impulzivno pognal k ograji. Tisto, kar smo gledali potem nekaj dolgih sekund, morda so bile tudi minute, je bilo vredno velekaskaderske predstave. Mamoudou je brez pomisleka, da lahko vsak trenutek sam izgubi  življenje, kot verziran cirkuški artist spretno plezal z balkona na balkon, se dvigal k otroku, beli ljudje spodaj pa so navdušeno snemali.

Še malo, še čisto malo: temnopolti fant, ki v resnici ni ne artist ne kaskader, ampak afriški slehernik, ki je v tujini pač skušal ilegalno preživeti, je bil zdaj končno na balkonu, skočil je čez ograjo na trdna tla in sosedu varno iztrgal rokico omagujočega otroka, ga dvignil k sebi in podvig je bil končan.

Na tej točki sta bila možna dva razpleta. Najprej o slovenskem: Mamoudouju so po tem, ko je rešil fantka, prisrčno čestitali, posebej se je izkazal Pahor in mu morda celo podaril kakšno slovensko odlikovalsko listino. Potem so ga predali notranji ministrici, in ta je zanj potihoma in nemudoma ustrezno poskrbela. Odpeljali so ga na mejo in ga izročili hrvaškim oblastem.

A na srečo se je to dogajalo v Parizu. Niso mu dali le odlikovanja, brž so stekle priprave na podelitev francoskega državljanstva. Čaka ga najprimernejša služba na svetu: vtaknili ga bodo med prostovoljne francoske gasilce in ni dvoma, da bo Mamoudou tudi izvrsten gasilec.

O nekaterih izbranih sladicah zadnjega vikenda pa prihodnjič.