Dunajski intermezzo!
NEJC KREVS
Kratek poletni oddih pri naših severnih sosedih se z veliko mero evforije ne začne na Šentilju, temveč v Gasilskem domu Grosuplje, kjer sem v pričakovanju »EU-covidnega« potrdila preživel petkovo jutro. Saj veste, še prej drive in: »Gospod, iz katere nosnice?« In potem tisto običajno čakanje, ki sem ga izkoristil za hitro pakiranje. Izkoristek je bil nekoliko slab, saj sem v vsej svoji zanesenosti na Dunaj prinesel le kup hlač, trenirk in nogavic. Če si na dopustu, še ne pomeni, da se da ves čas preživeti brez majic in srajc, a moje misli so bile takrat povsem drugje. Dokumenti, papirji, poln tank ... in morda bi se še kaj takrat našlo v precej zreduciranem fokusu miselnega zapuščanja rodne grude. No, od miselnega pa zdaj kar k stvarnemu.
Prečkanje meje ni bil noben problem, avstrijski miličnik je bil navdušen nad vso
papirologijo, ki sem mu jo pomolil v roke, zato sta mu preostala le še nasmešek in magična beseda: Willkommen! Še preden bi dosegel avstrijsko prestolnico, sem tam nekje po Gradcu prekleto drago natankal gorivo in se prenajedel sluzastih bombonov, po katerih sem imel težave z želodcem cel dan. Včasih si pač sladkobo v življenju zmotno kupujemo s
sladkarijami.
Sledil je trenutek, ki sem se ga kljub želodčnim težavam veselil. Kolesa mojega citroëna so se počasi približala cesarskemu mestu, kjer je promet ob petkovih popoldnevih tradicionalno precej zgoščen, saj Avstrijci vikend radi začnejo »zgodaj«. Kdo bi jim zameril? Eni iz mesta, drugi v mesto. Naposled se vendarle ustavim, parkiram avto in odložim prtljago pri Borutu in Maticu. Dobro je imeti prijatelje vsepovsod, toliko bolje tam, kamor se odpravljaš.
Dunaj je vabil, vendar tokrat s pridihom Dunaja in brez turistične karte. V resnici sem prišel zadihat, začutit življenje onkraj naše državice in poiskat sončne žarke, pomešane z rahlimi vetriči dunajske celine. Alte Donau ali »Stara Donava« je bilo okrožje, pisano na kožo sproščenemu vzdušju. Poganjati padale na pedolinu, udariti prijateljsko debato, srebati ohlajenega ottakringerja in zaplavati v »avstrijskem« morju. Potrebujete še kaj ali poskušate razumeti, zakaj lahko nekateri Avstrijci počitnikujejo v Avstriji? Namesto na morje, na Donavo. Povsem drugačna izkušnja velemesta.
Tudi trebuh sem pregovorno pustil zunaj, čeprav sem si dunajca privoščil nekoliko drugače. Z mesom aviacije (verjetno je bil piščanec). Sacherca bo prav tako počakala do prihodnjič. Multikulturni vpliv sega sicer tudi v kulinariko, saj je bilo v mojem telesu dovolj prostora za turško pico, italijanski sladoled, humus in ajran. Skratka, raznolikost, ki jo Avstrija v tem pogledu premore pred svojim obličjem in objema številne drobne pore družbe. Morda je to smisel celotne Evrope, ki bi se morala veliko bolj s svojim povezovalnim etosom osredotočati na to, kar jo povezuje, in manj na tisto, kar jo razdružuje. Nikoli nas ne bo rešil talilni lonec, v katerem bi se vse stopilo, temveč širok spekter med seboj spoštujočih skupnosti in ljudi. Lep občutek je navijati za slovensko košarkarsko reprezentanco, ki se ji je uspelo prvič uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu.
Zmaga odmeva na Dunaju, zagotovo!
