korez (1) Svet24.si

Prebolela covid in izgubila prste na rokah

nina1 Svet24.si

Zibelka je pripravljena, hiša v Zibiki se še ...

jernej tozon 1 Svet24.si

Jernej Tozon na pustolovskih počitnicah

golob sarec pl bobo Reporter.si

Špilferderber Golob in trpeči Šarec: zakaj je ...

janez-lavre Necenzurirano

Političnim nasprotnikom odrekal ventilatorje, ...

mateusz kaweckithumb Odkrito.si

Kdo je pokončal Matevža? Skrivnostna smrt, ki ...

doncic 1 Ekipa24.si

Prvič za Dončića: Slovenec proti trenerju, ki ...

Kolumna
Državljanska nepokorščina

Državljanska nepokorščina

Alja Kapun Cvetko IG profil: @aljakapuncvetko, 18.11.2021 07:34:24

Piše: Alja Kapun Cvetko, IG profil: @aljakapuncvetko

Delite na:


Za naslov te kolumne se moram zahvaliti Goranu Vojnoviću, ki je v sobotnem Objektivu časnika Dnevnik svojo kolumno končal z »Otrokom pa naj le pojasnijo, da je v življenju treba kdaj tudi malo potrpeti in da so maske in samotestiranje še vedno veliko boljša rešitev od šolanja na daljavo.« Citiran stavek se navezuje na starše, ki verjamemo, da je odgovornost za zdravje otrok najprej in zgolj na nas, starših. To nam zagotavljajo in nalagajo tudi zakonsko določene starševske pravice in dolžnosti. Imam tri otroke, ki obiskujejo osnovno šolo Ledina v Ljubljani. Obiskujejo prvi, tretji in peti razred. Šolajo se na daljavo, ker se ne strinjamo z vladnimi odloki. Starši, ki smo zaradi karantene že šolali otroke na daljavo, vemo, da se tudi to da in da je to najmanj v tem primeru, ko vse skupaj nima smisla. Ne vem, ali je gospod Vojnović že imel izkušnjo šolanja na daljavo, a zagotovo to ni nekaj novega. V Sloveniji starši zadnjih deset let vedno pogosteje šolajo otroke doma. Z razlogom. In ti otroci so prav tako razgledani, socializirani in izobraženi, če ne še bolj kot večina otrok, ki hodi v šole, kjer je tako in tako namen, da so vsi kot iz škatlice in da se znajo podrejati. Državljanska nepokorščina, ki moti gospoda Vojnovića, se kaže z nestrinjanjem nas staršev, ki ne dovolimo šolam, da bi otrokom približale vrednote, ki jih goji družba. Kakšna družba že? Neoliberalna, ki se zakriva v tančico svobode in demokracije, pod njo pa gnije jabolko hipokrizije. Korupcije je kot trave, kaj znanost, še umetnost je postala spolitizirana zmes virusa in kreativnosti. Po Vojnovićevih besedah šola otroke uči tudi tega, da v družbi obstajajo neka skupna, za vse enako veljavna pravila. Res? Jaz in moji otroci smo del pravila, da bo odlok vlade odločal o mojem telesu in zdravju, o telesu in zdravju mojih otrok? V katerem stoletju živimo mi? Kdaj je bila druga svetovna vojna? Še malo, pa nas bodo dali v taborišča, nas, ki smo nepokorni. Najprej obvezne maske, potem obvezno testiranje, sledi le še obvezno cepljenje. Propaganda in ustrahovanje je postal način demokracije 21. stoletja. In vse v imenu zdravja, v škodo otrok. Šole niso žarišča okužb in zdravi otroci niso ogroženi. Ogroženi od virusa. Pediatri in psihologi opozarjajo na negativne posledice dolgotrajnih ukrepov. Otrokom se dela nepopravljiva škoda. Dovolj je bilo. Ko sem v nedeljo šla na sprehod, sem srečala novinarko. Pozdravili sva se. Nenadoma je iz nje začel bruhati vulkan jeze, da kako folku ni jasno, da zdravstvo poka po šivih in da je zdaj res najmanj, da se šolarji testirajo in nosijo maske. Samo stala sem, ker se vulkan ni ustavil, potem sva se poslovili. Za njo se je še kadil besen dim, jaz pa sem šla naprej, proti domu. Na srečo sem pri semaforju srečala režiserja Matjaža Zupančiča, izmenjala sva si par besed. Strinjala sva se, da je svet nor, ki nima več nobenega smisla. Ko sem prišla domov, sem bila mešanih občutkov, vedoč, da je mesto postalo žarišče slabe volje, diskriminacije in zatiranja.