Dobrota rešuje svet

Ravno, ko smo pomislili, da smo »odsrfali« famozni prvi val korone, nas je presenetil ta isti prvi val, vrnil se je iznenada in začenjal divjati po prepolnih plažah.

Mi, v gledališčih, smo občutljivi že za najmanjši vetrič, ki ustvarja »valove«. Za nekatere, recimo na cerkvenih zborovanjih in procesijah, pa se tolerirajo množična druženja z več kot tri tisoč ljudmi. Nam, katerih publika je sicer disciplinirana, se strogo predpisujejo pravila, uporabljati moramo maske in upoštevati razdaljo, stalno nam napovedujejo restriktivne ukrepe.

Licemerje je spremljevalni pojav velikih kriz. Izrek, da kar je dopuščeno Jupitru, ni dovoljeno volu, se vsakodnevno uveljavlja v praksi. Tako »govorec« naše vlade naganja turiste s hrvaške obale, napoveduje zapiranje meje in karanteno, potem pa se mirno odpelje do svoje vile na otoku Krk.

Medtem je »iluzionist« Putin sporočil, da je odkril cepivo in da ga bo prva prejela njegova hčerka. Pandemija je tudi velik razlog, zakaj ves svet molči ob dejstvu, da se je razglasil za dosmrtnega vladarja. Pričakovali bi, da vsaj Merklova in Macron reagirata na kršenje že tako krhkih standardov demokracije, ampak onadva se morata ukvarjati z gašenjem socialnih požarov v svojih državah. Združena Evropa tako z vsakim dnem postaja samo iluzija, naša mesta, države pa uživajo v svoji izoliranosti, razglašajo svojo epidemiološko suverenost in v tem času suspendirajo demokracijo.

Odpovedano je letošnje festivalsko dogajanje Bitefa v Beogradu, ki bi ga morali odpreti z našo predstavo »2020«, ki je bila narejena po knjigah Yuvala N. Hararija. Upam, da bo ta preroška vizija sveta septembra, kot je predvideno, spet igrala v Cankarjevem domu.

Dovolj je že majhno dejanje dobrote, ki ga lahko po Teslovem principu povečamo v veliko Dobro za vse.

Vsaka generacija, odkar znajo ljudje zapisovati svojo zgodovino, misli, da je ravno ona tista, s katero bo izginil svet. Vsaka generacija v nekem trenutku obupuje, ker svet ne bo več isti. Moja je bila v osemdesetih prepričana v blaginjo, v uresničevanje polne demokracije, pa potem v nov virtuozen svet, ki bo po rušenju Berlinskega zidu zrušil tudi vse druge pregrade, v evropsko kulturo različnosti. Samo mi smo doživeli padec enega sistema, pred očmi pa se nam že dogaja rušenje drugega, za katerega se je zdelo, da bo večen.

Harari piše, da svet nikoli ni ostajal enak. Ena majhna judovska sekta je spremenila tok zgodovine. En revolucionar, ki se je vrnil iz Švice, je v Petersburgu prižgal plamen, ki je zažgal ostanke fevdalizma na planetu, in en zafrustrirani kaplar je potisnil v plinske celice na milijone ljudi. In neki genialec je narisal skice o človeku, ki leti, eden drug pa je ustvaril kipe, katerih lepota presega tisto, kar je ustvarila narava. Ali fant iz Like, ki je razmišljal o teleportaciji. Da se malo spomnim iz srednje šole.

Naš svet biva v stalni spremembi. Tega nas je naučil Heraklit, pa tudi stari modreci pred njim. Pomembno je samo, kakšna sprememba je to, je tista, ki je iz majhnega mesteca, kot so bile Firence konec srednjega veka, naredila čudežno mesto znanja in umetnosti, ki presega vse, kar se je dalo do takrat zamisliti, ali so to poškodovani možgani, ki mečejo na mesta ogromne gobe in uničujejo vse življenje.

Človek ima v svojem notranjem jedru popolno zdravilo, ki lahko prepreči impulze sebičnosti in zla. Namesto negativnih občutij lahko zdravi druge, jim daje podporo ljubezni in potem spozna, kako je mogoče svet zelo enostavno popraviti. In ljubezen je brezplačna in vzajemna, v nasprotju z nafto, plinom, zlatom in zalogami.

Dovolj je že majhno dejanje dobrote, ki ga lahko po Teslovem principu povečamo v veliko Dobro za vse. Delati dobra dela kot malo staromodno samaritansko dejanje v svetu in času, ko se je načelo ropa in nevoščljivosti spremenilo v univerzalni princip.

Ravno danes, ko epidemija spet divja in napoveduje novo nevihto, se sprašujem, ali sem se pravilno odločil, ko sem zapustil institucijo, kjer so mi zagotovili državno plačo, in šel v negotov vihar, v katerem sem zgradil gledališče. V teater sem vložil vse svoje imetje, znanje, veščine, pa hiša sploh ni moja, ostaja mestu, za katero sem si ga zamislil in ga ustvaril. Projekt je napol dokončan. Mi bodo nove okoliščine sploh dovolile, da ga dokončam, ali bom propadel zaradi nezainteresiranosti višjih instanc? Dobrota? Dobro?

Pretresla me je zgodba, ki jo je Slavenka Drakulić napisala v Jutarnjem listu in sem jo objavil na svojem FB-zidu. Slavenka je velika osebnost novinarstva, ena naših najbolj znanih feministk. Bral sem jo v osemdesetih v Startu, njeni intervjuji in kolumne so pozneje izhajali v najbolj uglednih svetovnih časopisih. Potem sem bral njene sijajne romane, ki so vsi prevedeni v slovenščino, in postal prijatelj njene hčerke Rujane.

Korona se nam zdi neka daljna strašna stvar, saj ne poznamo ljudi, ki so zaradi nje zboleli. Slavenkina zgodba pa te strezni. Šest tednov je preživela v bolnišnici na Švedskem. To je kronika izgubljanja človeškosti. Korona človeško telo izniči do meje neobstoja, nekaterim ljudem pomeni to teden dni kome, težak in dolg izhod, v katerem človek izgubi okus, v katerem mišice odpovejo poslušnost.

Da bi se lahko preživel tak udarec, je potrebna nadčloveška volja osebja, ki skrbi zate, sijajni zdravstveni pogoji. Potrebna je dobrota. Če ni zdravnikov ali sester, ki bi vam navlažili ustnice, saj ne smete piti vode, če vam ne menjajo plenic, umivajo obraza, ste vi oziroma mi – mrtvi.

Berite Slavenko in se pazite, to ni zarota, to ni lažni alarm, ampak nevarna bolezen, ki jo lahko obvladamo samo z znanjem in pozornostjo.