Dobili smo nove križevniške klopi, odprli terase in poletje se lahko začne

Glede na to, da so se moja skromna besedila nenačrtovano spremenila v kroniko obdobja zaprtosti, v katerem smo živeli v koroni, je čas, da proslavimo odprtje teras v Ljubljani. Ta vikend nas je razveselilo sonce, razkošno, pravo majsko sonce. Mesto je ozelenelo, Ljubljanica je močna, polna vodne moči se vali po središču mesta, napovedujejo se nova deževja. Postavili smo mize in stole pred naše gledališče na ulico, danes pa smo začeli zaključne vaje za našo predstavo »Pride konj v bar« po romanu Davida Grossmana.

Ne morem dočakati trenutka, ko bomo končno lahko sprejeli občinstvo in se zabavali po premieri, kot smo to vedno počeli. Končno so včeraj tudi naše klopi na Križevniški ulici dobile novo, letošnjo podobo. Upam, da sem spet naredil zanimiv izbor napisov in citatov, ki jih je naša oblikovalka Toni Soprano spet imenitno oblikovala in označila tudi številne znane osebnosti, slikarje, glasbenike, arhitekte, igralce, ki so živeli v sosednjih hišah poleg naše in seveda tudi v naši. Turisti in domači obiskovalci te naše »znamenite« križevniške klopi vsako leto proučujejo z veliko pozornostjo in ni jih malo, ki že tedne prej pridejo in iščejo, ali so klopi že postavljene, ter sprašujejo, kaj bo tisto, kar bomo letos natisnili nanje. Naj vam zaupam, da se ob lepem vremenu lahko ustavite tudi v naši »mini kavarnici« in si privoščite kavo ali kozarec vina.

Evropa začenja odpirati mesta in plaže, potem ko je bila cepljena že skoraj tretjina odraslih, število okužb pa upada, in zbuja se upanje, da bo letošnjo sezono poletnih počitnic mogoče rešiti. Razpoloženi Španci so, plešoč po ulicah, skandirali »Svoboda«, ko so za konec tedna v večini države odpravili policijsko uro, medtem ko je Grčija odprla javne plaže – z ležalniki na varni razdalji.
»Z 200 milijoni odmerkov cepiva je EU na poti k uresničitvi cilja, da do poletja cepi 70 odstotkov odrasle populacije,« je v nedeljo na Twitterju sporočila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Tudi v Nemčiji je prvi sončni konec tedna izboljšal razpoloženje, potem ko je minister za zdravje Jens Spahn sporočil, da je tretji val pandemije končno zlomljen. A opozoril je tudi, da je »razpoloženje boljše od resničnosti«. Gledam novice iz Irske in tudi tam je veliko veselje zaradi možnosti potovanja znotraj države, odprta so nakupovalna središča. In kakšno navdušenje in razburjenje je šele v Milanu zaradi vnovičnega odprtja Scale.

Začetek dela v Scali je znak vrnitve življenja v državi, ki je zaradi korone veliko pretrpela in katere državljani te umetniške hiše ne štejejo samo za simbol mesta, temveč tudi za simbol lepote življenja, ki vključuje uživanje v operi, arijah, pevcih, gledališču, scenografijah, režijah. Kmalu se bo odprla tudi stara pariška opera Garnier, čast režije prve postkronske predstave pa je pripadla mojemu prijatelju Stanislasu Nordeyu. Postavlja praizvedbo sodobne opere, ki jo je po drami Paula Claudela napisal Marc André Dalbavie.

Vsi se pripravljajo na uvedbo zelenih potnih listov, ki bodo omogočili načrtovanje počitnic. Kolegi iz vseh držav se trudijo pripraviti predstave, ki so bile »zamrznjene«, in jih spet oživiti in ponuditi občinstvu.

Tako bo tudi moje poletje, kot vse kaže, verjetno minilo delovno, z ogromno željo, da nadaljujemo tam, kjer smo se ustavili. Poleti pripravljamo dve novi predstavi za odrasle in eno za otroke.
Za začetek bomo igrali na Borštnikovem srečanju in potem gostovali na Portugalskem in tega potovanja se po dolgem času resnično veselim.

Kot da je covid malo upočasnil tudi politične norosti, te zdaj v svetu spet plamtijo. Z žalostjo spremljam dogajanje v Jeruzalemu, kjer se konflikti stopnjujejo in možnosti za mir zožujejo. Izraelska policija in Hamas nikakor ne moreta zagotoviti miru, o kakršnem je sanjal Amos Oz. Skrb zbujajoče je tudi dogajanje v Franciji. Država močne demokracije, ki je bila vedno vzor v standardih, je zdaj kot neka »nerazvita država z vojaško hunto« sprožila škandal s protiislamskim pismom, ki so ga v javnost poslali visoko pozicionirani profesionalni vojaki. Pismo so do zdaj podpisali anonimni podpisniki. Vse to spominja na tisto davno afero »Dreyfuss«, ki je v svetu postala ogledni primer manipuliranja z nacionalnimi občutki in sovraštvom do drugačnih. Ker je večina francoskih civilistov zaskrbljenih zaradi nasilja, mamil in islamizma, je vojakom, ki so tradicionalno vezani na javni red in avtoriteto, toliko lažje sprejemati taka stališča in jih pošiljati v javnost. Sporna je ta pripravljenost, da si upajo iti s takimi stališči v javnost in tako brišejo meje med vojsko in politiko. In zaradi tega se, verjamem, mnogi v oboroženih silah ne bodo strinjali z avtorji pisem. Toda poziv politikom, naj »ukrepajo«, da ustavijo propad, in to pod grožnjo »če tega ne storite vi, bomo posredovali mi«, je izjemno nevaren korak.

Svet je bil v resnici vedno nevaren kraj, na trenutke dobimo iluzijo, da živimo v miru, nato pa neki blaznež sproži temne sile in kolo uničenja se nadaljuje.

Da ne bo vse videti tako črno, bi vam rad povedal, kako smo v lepi družbi, z dvema čudovitima igralkama, Mileno Zupančič in Aleksandro Balmazović, preživeli čarobno nedeljo v Črni vasi. Glavni gost na nedeljskem »družinskem« pikniku je bil novi častni meščan Ljubljane Peter Čeferin, legenda prava in odvetništva ter živa enciklopedija. Odkril nam je, da je v šestdesetih letih pisal tudi satirične drame. Vedno me navdušuje dejstvo, da vrhunski strokovnjaki na svojih področjih tako zelo ljubijo in cenijo gledališče, da je to nekakšna druga ljubezen, h kateri se vedno vračajo. Peter me je razveselil s tem, da bi zelo rad v Mini teatru kupil en sponzorski stol, in me vprašal, ali še imamo možnost. Da ve, v kakšni peklenski situaciji smo zaradi pandemije ter zaprtja in hoče pomagati. S to akcijo »nakupa stolov v naši dvorani« smo ob gradnji gledališča želeli spodbuditi naše uspešne ljudi, da podprejo gledališče, pa tudi, da se nekako počutijo pri nas kot doma. Ta zvestoba gledališču, ki jo Italijani kažejo v »fetišizaciji« Scale, je pogoj za to, da se vrnemo, ali še bolje, da spet vstopimo v čas, ko je gledališče tista bistvena potreba, medij za izpopolnjevanje našega življenja s poezijo, igro in plesom.