vesolje Dobra karma

Kozmične povezave: vsak planet ima v vsakem ...

kondomi Svet24.si

Zbirali so stare kondome, jih prevreli in ponovno ...

IMG_1361 Reporter.si

Kdo komu daje inštrukcije? Miro Petek in Bojan ...

varčevanje, denar, družina, utd, finance, Svet24.si

Pirati za vseevropski UTD

andrej-vizjak Necenzurirano

Vizjak in Južna prijatelja tudi v denarju ...

presaditev organov Odkrito.si

Darovanje organov je "dejanje srca"

Josip Drabik Njena.si

Ljubezen po domače: Tudi Josip ni neznanec malih ...

Kolumna
Do kdaj še 'banalnosti zla'?

Do kdaj še 'banalnosti zla'?

Robert Waltl, revija Stop, 01.05.2020 12:51:13

Delite na:

Že nekaj časa se dnevi, ki jih preživljamo zaprti v svojih domovih, zelo pogosto spreminjajo v »beležke«. Spominjam se mnogo ljubih ljudi, ki so zaznamovali moje življenje, številnih predstav, ki smo jih naredili v vseh teh letih v Mini teatru. Orisujejo se mi kot kalejdoskop, na katerem se pojavljajo meni ljubi obrazi, veliki umetniki, ki so zapustili mnogo sledi. 

brankolustig3.jpg
branko lustig
imdb

Eden od tistih, na katerega pogosto mislim in ki ga velikokrat spremljam na dokumentarnih posnetkih in v intervjujih, ki jih je dajal ob pogostih obiskih v Mini teatru, je Branko Lustig. Dvakratni dobitnik oskarja, in sicer za Spielbergov Schindlerjev seznam in Gladiatorja Ridleyja Scotta. »Auschwitz je bil moj prvi in takrat edini pogled na svet. V Auschwitzu je bilo vedno hladno in vlažno, ljudje pa so pred mojimi očmi vsakodnevno umirali in zapuščali meni, otroku, zaobljubo, da bom nekega dne povedal svetu, kako su bili ubiti,« nam je govoril na festivalu Hiša strpnosti, ki ga je osnoval najprej v Zagrebu in potem še pri nas v Mini teatru. V Auschwitz je bil deportiran spomladi 1944 iz Čakovca, kamor sta se zatekla z mamo, potem ko sta pobegnila iz rojstnega Osijeka. Očeta so poslali na prisilno delo na Madžarsko. Branko Lustig, ki je bil rojen 10. junija 1932, je bil takrat star 14 let. Mama mu je rešila življenje, ko se je Nemcem zlagala, da je star 16 let. Tako je bil namesto v plinsko celico poslan na prisilno delo v rudnik. Pozneje ga je, kot je pripovedoval, rešilo to, da je bil njegov oče pred vojno natakar v Osijeku. Ko ga je namreč neki SS-ovec v taborišču začel pretepati, verjetno zato, da ga ubije, se je Branko razjokal in oficir ga je vprašal, od kod je. Ko je izvedel, da je deček s tetovirano številko A 3317 sin Mirka Lustiga, nekoč šefa-natakarja v osješki kavarni Central, se je oficir spomnil, da mu je ravno ta natakar večkrat dal pijačo na up.

profimedia-0272392521.jpg
branko lustig
Profimedia


Ne da bi to vedel, mu je tako oče rešil življenje. Njegov oče ni preživel. Ustreljen je bil pred samim koncem vojne 15. marca 1945. Tudi njegova babica je bila ubita v plinski celici, skupaj z njo pa je v različnih evropskih koncentracijskih taboriščih izginila tudi večina njegovih sorodnikov. Z mamo se je Branko znova srečal, ko je bil star 15 let, v Bergen-Belsnu, kamor je prišel z Nemci, ki so se umikali. Na dan osvoboditve je imel samo 30 kilogramov. Da je po vojni preživel, se je zahvaljeval neki gospe iz Radovljice, kamor ga je po vojni na zdravljenje na alpski zrak pripeljala mama.
Leta 2015 smo v Ljubljani zasnovali multimedijski festival Hiša strpnosti, ki prikazuje filme in predstave na temo manjšin, zapostavljenih in o holokavstu. Festival mlade uči o strpnosti in spoštovanju drugačnosti ter različnosti. Starejše opominja, da vprašanja strpnosti in neizključevanja nikoli niso v celoti ponotranjena in da je treba ves čas ponavljati in z novimi elementi opozarjati, da zlo izbruhne takoj, ko nehamo govoriti o spoštovanju. V času, ko se v Evropi spet pojavlja lomastenje (s tendenco po marširanju) fašizma, poskušamo javnost spomniti na strahovito izkušnjo holokavsta tudi s projektom Spotikavci, v katerem se spominjamo izbrisane slovenske judovske skupnosti. Gre za del projekta, ki ga je leta 1992 začel nemški umetnik Gunther Demnig. Zamislil si je, da bi v spomin na pogrom Judov na pločnik pred stavbami z njihovim zadnjim naslovom namestili spominske granitne kocke – Stolpersteine (spotikavce). Kamni, prevlečeni s slojem medenine in vklesanimi osebnimi podatki posamezne žrtve, so danes postavljeni v več sto mestih po Evropi, med drugim v Nemčiji, Avstriji, na Češkem in Madžarskem. V Sloveniji so poleg Ljubljane spotikavci naselili tudi Maribor, Lendavo in Mursko Soboto. Prejšnji teden sta se Izrael in judovska diaspora ob Yom HaShoah spominjala šest milijonov ubitih Judov v holokavstu. Ob tej priložnosti smo se pridružili akciji spominskega muzeja Jad Vašem iz Jeruzalema in brali imena slovenskih žrtev holokavsta, sam pa sem tudi »obiskal« 44 spotikavcev v Ljubljani in jih očistil.

d1bda16d2de45edce822a68d19ef017d.jpeg
Ljubljana , spotikavci, Judje ,
Karin Richert

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj Bojan iz Prekmurja poslal zaskrbljeno sporočilo, da mu je na Facebooku grozil neki človek, zakaj objavlja fotografije Judov iz Prekmurja. Bojan se sicer ukvarja z raziskovanjem zgodovine judovskega življenja v Prekmurju. Bojan je bil zelo zaskrbljen predvsem zame, saj je bila grožnja posredno namenjena meni. Tisti človek mu je namreč sporočil, da je »preveč blizu Waltlu in da bodo oni že poskrbeli za to judovsko golazen«. Poiskal sem profil dotičnega na FB. Mladenič je študiral na Evropski pravni fakulteti, njegov profil je poln prenesenih člankov iz obskurnih časopisov in prav vsi izražajo sovraštvo ter nestrpnost. Urednik enega takega časopisa v svojem »novinarskem« delu kar tekmuje sam s seboj, do katere skupine bo bolj sovražen in napadalen. Predvsem pa je izrazit protisemit. Pred kratkim je tvitnil in Jude obtožil, »da so si sami organizirali holokavst, da bi se izpolnila 'prerokba' o 6 milijonih ubitih Judih in prihodu Mesije«.

Holokavst ni bil skrivni projekt, ampak vsem viden dolgotrajen proces. Leta 1996 je Daniel Goldhagen napisal knjigo z naslovom Hitlerjevi voljni eksekutorji, v kateri je iskal odgovor na vprašanje, kako so zmogli navadni Nemci, ki so jih na hitro mobilizirali ravno v Einsatzgruppen, izvajati množična streljanja. Njegov odgovor seveda ni bil presenetljiv: nemško javno mnenje je bilo leta in leta prežeto s protisemitizmom. Holokavst je bil dolgo obdobje, v katerem so nacisti pred dejanskim ubijanjem Jude sprva javno razčlovečili, jih naslikali kot neljudi. Je torej zanikanje holokavsta, relativiziranje ali smešenje poboja šestih milijonov evropskih Judov v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, celo zbujanje dvoma o dogodku res le eno od različnih mnenj, ki jih je treba dovoliti v imenu tolerance in svobode govora? Je torej tudi vprašanje holokavsta dovoljeno »uravnotežiti«?
Kakšen sprevržen um in koliko sovraštva mora biti v ljudeh, ki po najhujšem zločinu 20. stoletja znova v ljudeh spodbujajo protisemitizem, rasizem in sovraštvo do drugih in drugačnih. Toliko sovražnega govora, kot ga je na družbenih omrežjih, predvsem Twitterju in Facebooku, v zadnjih tednih, je zame šokantno. Primitivizem in strahotno uborna slovenščina. Od kod vse to sovraštvo in nestrpnost v ljudeh?
Mojega prijatelja Branka Lustiga ni več. Vse svoje življenje je uporno pričeval o največjih strahotah, na katere je pripravljen človek, ko prevzame nase pravico, da razsoja v imenu naroda in rase.
Njegov testament so filmi, naloga, ki jo je zapustil nam, pa je, da širimo resnico o strašnih dogodkih.
Do kdaj še »banalnosti zla«?