Deveti a

Minuli teden sem svojega »malega« fantiča, ki v višino meri že dobrih 185 centimetrov, pospremila na nepozaben dogodek – na valeto. Ker sama prihajam iz Šempetra pri Novi Gorici, kjer je moja valeta potekala kar v osnovni šoli Ivana Roba, sem bila malodane osupla, ko sem vstopila v Cankarjev dom. Dekleta so bila tako lepa, da se mi je v nekem trenutku zazdelo, da stojim na rdeči preprogi Viktorjev. Krasne frizure, neverjetne obleke, visoke pete in naličene kot prave boginje ... Na drugi strani pa urejeni in zelo postavni fantje, ki so se spogledovali vsakič, ko je šla kakšna sošolka mimo.

Predstava, ki so nam jo ponudili trije deveti razredi trnovske osnovne šole, je poskrbela, da smo mamice v rokah ves čas držale robčke – solze so tekle zaradi ganjenosti in tudi zaradi salv smeha, za katere so poskrbeli naši »otroci«. Vsi trije razredi res obvladajo oder, mladi improvizirani voditelji bi lahko zamenjali marsikaterega na televiziji, ki se je tam znašel zaradi zvez in poznanstev ... Točke, ki so nam jih pripravili, so bile res neverjetne, zabavne in celo vratolomne. Naš 9. a je dokazal, da je razred umetnikov in športnikov. Najprej je za klavir sedel Lan, ki je poskrbel za neverjetno glasbeno točko – tako glasbo bi res poslušala vsak dan. Tako suvereno in genialno se je sprehodil po črno-belih tipkah, da smo ostali odprtih ust. In kako ponosna sem bila, ko je bilo po Lanovem nastopu v ozadju ves čas slišati skladbo, ki sta jo ustvarila Croasp (Nikolas) in Beat Killer (Miha).

Predvajali so nam tudi video, v katerem so predstavljeni vsi sošolci in vse sošolke. Montaža videospota je delo vrhunskega Valuxia1 (Val), ki se mu napoveduje res izjemna kariera tudi v videoprodukciji. In kako sem bila ponosna, ko je Nikolas zapel! Seveda sem se spomnila vseh tistih trenutkov, ko je vstopal v prvi razred osnovne šole ... Danes mogoče ugotavljam, da me je življenje in predvsem delo povleklo v neki vrtinec in mi ni uspelo biti toliko prisotna, kolikor bi si želela, in zato mi je žal, a časa se ne da zavrteti nazaj. Lahko gledamo le naprej in poskušamo narediti boljše in se poskušamo osredotočiti na tisto, kar je v življenju res pomembno – in to gotovo nista kariera in denar. To je ljubezen do bližnjih. Naj končam s tem, da je ta 9.a tak razred tudi zaradi njihove krasne razredničarke, gospe Tine Korent, ki je bila tem našim osnovnošolcem večkrat kot druga mama, ki jih ni le učila in vodila skozi osnovno šolo, ampak se je z njimi tudi pogovarjala in jim stala ob strani v najtežjih trenutkih. In teh je bilo v zadnjih dveh letih res veliko ... Srečno, naši otroci! Pogumno naprej!