korupcija Svet24.si

Slovenija glede zaznave korupcije tik pod vrhom

Izanka prometna nesreča Svet24.si

V celjskem zaporu naj bi si sodil morilec ...

tonin voijaki vaja Reporter.si

Minister Tonin pod trumo vojakov: mu res ni ...

Poškodovana ograja Svet24.si

FOTO: Ugotovili, kdo je v Radljah ponoči ukradel ...

aleš-hojs Necenzurirano

Hojs ima novo divizijo za tajno prisluškovanje

hiša, krsta, coffin-house Odkrito.si

FOTO: Edini na svetu, ki živijo v KRSTI!

Mojca Fatur Njena.si

Mojca Fatur objavila redko fotografijo 15-letne ...

Kolumna
Delfin na deski

Delfin na deski

Alja Kapun, 01.06.2021 08:03:00

ALJA KAPUN

Delite na:

Torek, 25. 5. 2021. Zunaj dežuje. Sedim na postelji in premišljujem, o čem naj pišem. Moj najmlajši sin mi je predlagal, naj pišem o delfinu, ki deska na morju. Zakaj pa ne, sem si mislila. Domišljija je vsekakor prisotna v moji glavi. Danes sem začela brati knjigo Najlepše antične pripovedke. Avtor Gustav Schwab pravi, da so Grki živeli in razmišljali v mitu. Imeli so neverjetno močno domišljijo in bili so rojeni pripovedovalci. Podobno kot mite si je grški človek izmislil svoje bogove in junake. Njihova bogata domišljija je ustvarila tudi mitologijo neba. Vse so povezovali z naravo. In ni naključje, da večina sodobnih gledališč išče navdih ravno v grški tragiki, saj ima najustreznejšo obliko za tiste izpovedi in učinke, ki jih sodobno gledališče znova išče. Neverjeten navdih se najde v tej, več kot 800 strani dolgi knjigi. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi živeli kot Grki, če bi imeli miselnost Grka iz antike. Koliko lepote bi videli in koliko pomenov, ki bi jih povezali s svojo domišljijo. To igralci naravno počnemo, to je del našega ustvarjalnega procesa. Gnetemo material, si ga zastavljamo drugače in poskušamo na novo aktualizirati temo, ki jo igramo. Dobra dramatika je tako kot dobra glasba, nikoli ne zastara. Vedno je čas zanjo, nesmrtna je. Na akademiji smo morali med študijem prebrati veliko dram, sploh pri profesorju Andreju Inkretu, ki je učil dramaturgijo. Nekatere so se mi vlekle kot čigumi, druge so minile, kot bi rekel keks. Najbolj se me je dotaknil francoski dramatik Jean Racine s svojim delom Fedra. In ko sem v ljubljanski Drami videla še predstavo, sem bila nasršena od dramatičnosti in pretresena od žalosti. Vrhunsko so odigrali Veronika Drolc v naslovni vlogi, Marko Mandić, Igor Samobor in pokojna Katja Levstik. Teh igralcev se živo spomnim, sploh izjemne Veronike. Ko sem brala dramo, sem pri zadnjem prizoru jokala, ko sem jo gledala v živo, sem jokala. Režiser Francois-Michel Pesenti je mojster magije, saj mu je uspelo Racinovo dramatičnost prenesti na oder. To se ne zgodi pogosto. Z omenjenim režiserjem sem sodelovala pri predstavi Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem, v naslovni vlogi sta bila spet Veronika Drolc in Marko Mandić. Ta režiser me je ogromno naučil. Od tega, da sta začetek in konec predstave najpomembnejša, da je ritem bistvenega pomena in da igralec ni lutka, temveč oseba, ki je vredna spoštljivega odnosa. Zanj ni bilo velikih ali malih vlog. Vse vloge so pomembne, je rad dejal. Velik profesionalec, topel človek, ki je ves čas govoril v francoščini in je zato imel ves čas ob sebi prevajalko, ki je krilila z rokami in poskušala biti čim bolj avtentična. Lepi spomini na ustvarjanje, kjer sem se ogromno naučila. Gledališče je hiper prostor, kjer je vse mogoče, če ne fizično, pa vsaj v glavi. Igralec preizkuša meje, ki se zdijo v vsakdanjem življenju nepredstavljive. A vendar si vsi postavljamo omejitve in potem poskušamo te preseči. Krotimo svoj karakter, ga potem izpustimo z vajeti in potem spet poiščemo mejo, mesto, kamor ga umestimo. Spreminjamo se, čeprav sem mnenja, da smo v svojem bistvu konstantni. Kot pravijo: težko greš iz svoje kože. Biti avtentičen je danes redkost, uokvirjeni smo z vsemi normami in pravili, ki jih dnevno srečujemo. Predalčkanje je postala nujna lastnost novodobnega človeka in besedo potrditev smo dali na piedestal. Zakaj že potrebujemo potrditev? Da smo dovolj dobri? Smešno se vse to sliši, a vendar je res. Biti dober, biti slab. Kot se izprašuje eden od največjih dramatikov William Shakespeare v svojem kultnem delu Hamlet; biti ali ne biti, je vprašanje.

Moj delfin, ki deska na morju, se je izgubil in spet našel med kopico misli, ki mi polnijo možganske celice. Ta delfin je srednje velik, ima moder kopalni plašč. Kapuco ima na glavi. Njegova deska je bela. In nosi očala. Je frajer. Skoči v vodo. Ne, ne skoči. Poskuša skočiti v vodo, a mu zadnji hip spodnese desko in podleže ritmu morskega vala. Štorasto skoči v vodo, plašč mu med skokom zdrsne dol, a očala ostanejo tam, kjer morajo biti. Delfin se potopi, zaplava in potem z nasmeškom na obrazu pogleda proti soncu. Z očali, seveda.

IG profil: @kapunalja