Debeli mački so se še poredili

Pohlep je nekaj, kar je prav. Pohlep deluje. Pohlep pojasnjuje, razkriva srž in pooseblja bistvo evolucijskega duha. Pohlep v vseh svojih oblikah, pohlep po življenju, denarju, ljubezni in znanju, je zaznamoval pot človeštva navzgor …

To ni moje mnenje o pohlepu. S »pohlepom« po življenju, ljubezni in znanju ni nič narobe. S pohlepom po denarju pa je narobe čisto vse. Pohlep po denarju oziroma bogastvu in bogatenju je za mene glavni krivec za večino slabega, kar se dogaja v sodobnem svetu, od Trumpa do brexita, od ekonomskega neoliberalizma do še obstoječih problemov revščine in lakote.

Ta razvpiti slavospev pohlepu je svetu »zapel« brezobzirni in brezsrčni korporacijski jezdec Gordon Gekko. Leta 1987 ga je v filmu Wall Street legendarno upodobil Michael Douglas, ki je zanj upravičeno dobil oskarja. Gekkovi posnemovalci v resničnem korporacijskem svetu so postali znani kot njegovi otroci, ki so entuziastično in fanatično sledili ideologiji »pohlep je nekaj dobrega«. Gekkovi otroci v bančnem in finančnem delu korporacijskega sveta so s svojim pohlepom in megalomanstvom povzročili globalno finančno krizo leta 2008, zaradi katere smo nastradali vsi drugi. Medtem ko večina ljudi po svetu še vedno, deset let pozneje, čuti njene posledice, se ti k…linci še vedno valjajo v denarju. Nikoli nisem osebno srečal kakšnega od največjih korporacijskih jezdecev, poznam pa (predvsem zaradi sošolcev in prijateljev mojih treh otrok) kar nekaj takih, ki so srednjega ranga. Raje jih ne bi poznal, ker so domišljavi, narcisoidni, z denarjem in hvalisanjem obsedeni mali Trumpi.

Kaj se je zgodilo s korporacijskim pohlepom po krizi pred desetimi leti? Potem ko se je začasno potuhnil, da so ga rešili »izvoljenci« ljudstva – politiki, si je hitro nabral novih moči in je danes spet živ in zdrav. In še bolj pohlepen. Debeli mački, kot so nekoč rekli vodilnim, so se še poredili. Danes berem poročilo o tem, da so plače direktorjev vodilnih sto britanskih podjetij lani poskočile za nič manj kot enajst odstotkov, na skoraj štiri milijone funtov na leto. Mamico jim … Plače vseh drugih nevodilnih zaposlenih v Britaniji so se lani povišale za vsega dva odstotka (potem ko so bile zaradi krize leta 2008 do lani bolj ali manj zamrznjene). Največ med direktorji stotih vodilnih britanskih podjetij je lani zaslužil Jeff Fairburn, direktor gradbeniškega orjaka Persimmon: vrtoglavih 47,2 milijona funtov. Dobrih 52 milijonov evrov. 4,361.111 milijona evrov na … mesec. 1740-krat več, kot jih dobi nekdo na povprečni britanski plači. To se dogaja, kljub temu da direktorje kritizirajo vlada, politiki, ekonomisti, delničarji, mediji in vsi drugi. Še vedno delajo, kar koli hočejo, in zaslužijo vse več. Lanska povprečna plača direktorjev stotih vodilnih podjetij je bila 3,93 milijona funtov (leto prej je bila 3,53 milijona funtov), kar je 145-krat več, kot je bila povprečna plača njihovih zaposlenih (leta 2016 je bilo razmerje 1: 128). Sindikati ocenjujejo, da so plače direktorjev in njihov skok »narodna sramota«. Res? Ne zanje, ki primerjajo svoje plače kot najstniki svoje tiče. Razlika je v tem, da se direktorjem zaradi merjenja in tekmovanja plače povečujejo …

Britanska družba je bila vedno zelo nepravična. Kljub stalnim obljubam in napovedim vlad vseh ideoloških barv, da bodo ukrepale, se ne zgodi nič. Ne, to ni res, saj plače vodilnih skačejo navzgor. Junija je vlada zagrozila, da bodo morala vsa podjetja z več kot 250 zaposlenimi javno objaviti plačno razmerje med vodilnimi in drugimi, da bi bilo direktorje sram, ker toliko več zaslužijo. Politiki ali ne razumejo ali pa se sprenevedajo: ni jih sram, temveč so ponosni na to, da mlatijo vse te milijone, medtem ko večina drugih životari.

Ne bom prvič napisal: ta problem (pohlepa) lahko rešita samo Robin Hood in Che Guevara. V duetu.