Črno-bele sanje
Že kot majhna deklica sem bila ljubiteljica dobrih filmov. Všeč so mi bili tudi zelo stari črno-beli in nemi filmi. Kar spomnim se, kako sem cele popoldneve preživljala v družbi »Štanjota in Oljota«.
Takrat sem ju tako imenovala. Stan in Olio sta bila dva lika iz mojega otroštva, ki ju ne bom nikoli pozabila. Še eden, ki je naredil zelo velik vtis name, je brez dvoma Charlie Chaplin. Sicer moram povedati, da sta mi bila Stan in Olio mogoče malce bolj blizu, kajti zdela sta se mi tako simpatično zabavna, primerna tudi za otroke. Charlie Chaplin pa je bil drugačen, trpeč, nostalgičen ... Včasih mi je bil celo malce grozljiv. Mogoče zaradi obrazne mimike in zaradi tega, ker je bil naličen, ker je na neki način skrival svoj pravi obraz.
Spomnim se, da me je njegova zgodba presunila. Ko je Robert Downey Junior tako mojstrsko prikazal življenje tega velikega umetnika, sem bila prevzeta. Nad vsem, kar je obkrožalo velikega Chaplina, nad njegovim delom, življenjem, razmišljanjem. Predvsem pa me je presunil igralec, ki ga je tako mojstrsko upodobil – Robert Downey Junior. Ja, priznam, to je eden mojih najljubših igralcev. S to vlogo sem ga še bolj vzljubila.
Skratka, Chaplinovo biografijo sem si ogledala, v prihajajočem tednu pa si bom na TV Slovenija 1 ogledala še film o Stanu in Oliu, ki je v kinematografe prišel leta 2018, zdaj pa ga že lahko gledamo na televiziji. Predvidevam, da bo sredin večer spet obudil nekaj spominov, in ker se zelo dobro poznam, že zdaj vem, da bom po ogledu tega filma še enkrat pogledala Chaplinovo biografijo. Res se mi zdi, da je čas velikih filmov žal mimo ... Mogoče sem pa le malce nostalgična, november je bil kar težek in precej turoben mesec. No, začenja se veseli december in z njim enkratni filmski izbori na skoraj vseh televizijskih programih. Skratka, tople nogavičke, čajček ali topel kakav, daljinec in uživanje!
