Črni telefon
Grozljivke so očitno še vedno kar dobro prodajano filmsko blago. Res je, da so se mnoge zapisale globoko v zgodovino filma, vendar lahko najdemo mnoge klišeje, ki se kar naprej vrtijo in ponavljajo, spreminjajo se samo lokacije, imena, morda še nekakšen končni zasuk, preostalo pa je že mnogokrat prežvečeno in videno.
Tako tudi film Črni telefon (The Black Phone) ne prinaša kaj prav posebno novega, čeprav lahko priznamo, da se je njegov režiser Scott Derrickson kar pošteno trudil, da bi nas prepričal. Z novo grozljivko se vrača k svojim koreninam in znova se je povezal z vodilnim podjetjem tega žanra, produkcijsko hišo Blumhouse. Scenarij sta napisala Scott Derrickson in C. Robert Cargill (Doktor Strange, franšiza Poguba), temelji pa na nagrajeni kratki zgodbi avtorja Joeja Hilla iz njegove uspešnice 20th Century Ghosts.
Na kratko: sramežljivega, a pametnega 13-letnega fanta Finneyja Shawa (Mason Thames) ugrabi sadistični morilec in ga zapre v zvočno izolirano klet, kjer mu torej kriki na pomoč ne koristijo. Ko začne zvoniti sicer izklopljen telefon na steni, Finney odkrije, da lahko sliši glasove prejšnjih žrtev morilca. In prav oni so pripravljeni pomagati, da se Finneyju ne bo zgodilo to, kar se je njim.
Scenariju lahko sicer očitamo nekaj dobrega spogledovanja s kraljem pisanih grozljivk Stephenom Kingom, ki rad meša nekaj sadizma in mentalne izprijenosti z okultnimi pojavi in paranormalnimi deviacijami, vendar je Hill vendarle nekoliko prekratek. Vse to smo že videli v zgodbah, kot so Carrie, Tisto (It) in ne nazadnje Izžarevanje (The Shining). Kljub morilčevi maski se ne moremo znebiti občutka, da vemo skoraj za vsak naslednji korak, tako je predvidljiv. Morda je nekoliko manj šablonska glasba Marka Korvena, o katerem bi lahko rekli, da je že posvečen v ta žanr (The VVictch, Svetilnik, In the Tall Grass, The Terror) in je zato kar dober partner v strahu in grozi tega čudnega telefona. Film, vreden nekaj strahu pred poletjem.
