Čisto (timsko) delo

Veliko zmotnih mnenj, sodb in prepričanj je o »ustvarjanju« televizije v zadnjih letih lastnega udejstvovanja prešinilo moje uho. Vedno znova se rad odzovem in ljudem povem eno samo dejstvo: Televizija s(m)o ljudje, ki v stresnih in nenadnih trenutkih znamo odreagirati, da bi gledalcem ponudili in jasno predstavili najkakovostnejše informacije. To velja tudi za sosede z Radia, da ne bo pomote ... Ampak začnimo pri tistem osnovnem vprašanju, ki je v resnici ključno: »Nejc, a ti prideš v studio in pač prebereš?« Ja, tudi to storim, a še prej čas namenim skrbni pripravi vsebin, pogovoru s preudarnimi uredniki, kolegi novinarji, gosti, izkušenimi lektorji, realizatorji, tajnicami in številnimi drugimi sodelavci, ki omogočijo, da oddaja steče. Dovolj je nezbranost enega, da se sistem vseh poruši in potem rešujemo drug drugega.

Naj zdaj izhajam iz sebe kot voditelja televizijskih poročil. Že res, da sem obraz, ki ga vidite pred kamero – a za mojim obrazom oziroma natančneje pred in nad mano so kolegi in kolegice. Ti mi ustvarjajo optimalne razmere za delo in občutek, da nisem nikoli sam. Ničkolikokrat so realizatorji, asistenti režije, tonski mojstri in kamermani v resnici moji psihoterapevti, ki vedo, kako umiriti situacijo. Zadeve postanejo precej hitro nepredvidljive: težave z bobnom, napake v sistemu, prekinitev neposredne zveze ... toliko, kolikor gre lahko vse gladko, gre lahko tudi vse narobe. Najmanj, kar lahko naredim, je, da se ob tej priložnosti zahvalim kolegicam in kolegom! »Leonida, a nisi rekla, da greva najprej na kamero 2, pa se potem vrneva na kamero 3?!«