Černobil
Ves svet govori o HBO-jevi seriji Černobil, zato sem si jo morala ogledati.
Da vidim, zakaj takšna evforija. Gre za dramatizacijo zgodbe o resnični katastrofi v jedrski nuklearki v sovjetskem Černobilu leta 1986, igrana serija pa do potankosti pojasni dogajanje pred, med in po nesreči. Dejstev se drži karseda verodostojno, a seveda gre za fikcijo, zato je kot tako treba serijo tudi gledati. Gre za odličen obrtniški izdelek v vseh pogledih, od igralske zasedbe, scenografije, posebnih učinkov, maske, režije do scenarija. Zgodba je res zanimiva, čustvena in napeta, čeprav njene osnove in konec (ali bolje izid) vsi poznamo. A vrag je v podrobnostih, pravijo, in serija pojasni kopico osupljivih stvari, ki jih o zloglasni nesreči nisem vedela oziroma me prej niso zanimale: od prikrivanja dejstev s strani sovjetske vlade, grozljivega žrtvovanja ljudi do reševanja še večjih katastrof, ki bi se lahko zgodile. To je zame prava vrednost serije: gledalca tako »zagrabi«, da ga napelje, da se začne spraševati, kaj od povedanega v seriji je res, kaj se je torej v resnici dogajalo. Nekatere stvari so namreč tako neverjetne, da jih preprosto moraš preveriti. Hkrati pa razmišljam tudi o tem, kako se ljudje igramo z radioaktivnimi elementi, s to grozovito močjo, za katero smo tako prepričani, da jo imamo pod nadzorom, a je v resnici ni moč ukrotiti. Groza me oblije, ko zdaj pomislim, koliko nukleark še deluje po svetu – ena celo pred mojim pragom! Serija je torej dobra ravno zato, ker sproža vprašanja in spodbuja k raziskovanju teme ter razmisleku.
