Časovni stroj in reinkarnacija

Ko sem bila še precej majhna deklica, sem imela kar nekaj nenavadnih želja. Ena od teh je bila potovanje skozi čas. To me je tako fasciniralo, da sem sama skušala ustvariti časovni stroj. Seveda v tem podvigu pač nisem bila uspešna, ker ni bila dovolj le pobarvana škatla s premikajočimi se številkami, ki sem jih naredila iz jogurtovih lončkov in z veliko dobre volje … A vseeno je moja vera v to, da je potovanje skozi čas mogoče, ostajala … In vztrajala. O tem, da lahko potujemo skozi neke časovne dimenzije, sem bila prepričana tudi zato, ker sem večkrat nekako čutila, kot bi v preteklosti že živela …

Zdelo se mi je, kot da so mi določene zadeve znane že od veliko prej. Potem sem spoznala, da najbrž potovanja skozi čas nekako niso mogoča, saj je kup filozofskih in drugih tez, ki se takoj podrejo, kot hišica iz kart. Logično, kar pomislite, kaj bi bilo, če bi lahko vi odpotovali v kakšno leto, ki je vplivalo na potek svetovne ali pa tudi vaše, osebne zgodovine. Če bi se 10. aprila znašli v luki v Southamptonu … Ali bi nonšalantno mahali v slovo ljudem, ki so se vkrcali na Titanik? Ne, mislim, da bi vsaj komu skušali namigniti, kaj se bo zgodilo … In tu pridemo do zanke, če bi to naredili, se to ne bi zgodilo in potemtakem bi se popolnoma spremenila celotna zgodba našega planeta. Tako ali drugače. Uh, težka tema … Lahko bi razpredala in razpredala. A vendarle ti moji občutki, da sem hodila po svetu že v srednjeveškem obdobju in da sem bila v Woodstocku, pač ostajajo … Najbrž se nisem reinkarnirala, po vsej verjetnosti so to knjige, filmi in glasba, ki sem jih v svojem življenju spoznavala, vzljubila, večkrat prebrala, si ogledala in poslušala.

Vse to mi je nekako prešlo v kri in me naredilo tako, kakršna sem danes. Želim verjeti, da vseeno obstaja vsaj ena tisočinka možnosti, da sem se pa le mogoče reinkarnirala in pač vse to spoznala, glede potovanja v času pa še vedno ostajam zelo skeptična, in to čeprav so mi filmi iz serije Nazaj v prihodnost (Back to the Future) zelo blizu. Kako sem si želela biti v tistem avtomobilu, ob Martyju McFlyju (Michael J. Fox) in doktorju Emmettu Brownu  (Christopher Lloyd) … Čeprav bi jaz števec obrnila v 18. stoletje in šla na kakšen lep dvor, kjer bi skušala srečati kar nekaj ljudi, in primis Mozarta, takratnega glasbenega zvezdnika. Vsekakor bi pa z Martyjem skušala preživeti kar čim več časa. In prav igralec, ki ga je tako lepo upodobil, je dobil v teh dneh častnega oskarja. Michael J. Fox je heroj našega časa, legenda osemdesetih, ko se nam je zdelo še vse tako dosegljivo, ko sem še verjela, da bom res nekoč lahko potovala skozi čas. Je pa tudi človek, ki je v svojem življenju dal ogromno čez, ki se vsak dan bojuje proti zahrbtni bolezni, zaradi katere je suženj v svojem telesu. Vesela sem, da je tako močan, da zna naprej, in sanje, ki nam jih je dal on, ko smo bili še najstniki, resnično ne bodo nikoli izginile, pa čeprav potovanje skozi čas res ni mogoče ... Ampak v sanjah vseeno je.