BRIONSKI ODDIH

Mogoče bi v tej številki revije pričakovali pojasnilo, opravičilo ali kakršno koli razlago o tem, zakaj sem znova razburkal družbenopolitično stvarnost v naši mali depandansi. Pa tega ne bom storil, ne bom si vzel te pravice niti ne čutim dolžnosti, da se odzovem na neokusne pritiske. Vse, kar veste, pa so že dovolj jasna in znana dejstva. Nekateri bodo vedno znova v meni iskali Judo Iškarijota, spet drugi bi me radi priložnostno izrabili za ideološko cilje, ki se prilagajajo sodobnim političnim trendom. Skratka, pustite me, da ustvarjam ... v resnici mi pustite, da zdaj pišem o nečem, kar presega tradicionalne tokove slovenske pijanosti od zavisti, zlobe in jeze. Dotaknil se bom raje oddiha na Brionih, ki je naznanil zavesten odmik od tegob 21. stoletja.

Od pravega malega avstralskega safarija in Titove rezidence do prijetnih plaž in ostankov rimskega imperija. Nekakšen svet v malem, ki se ti razgrne na dlani, če se le znaš preudarno odločiti, da namesto kolesa vzameš električni motor. In sva ga z drago vzela, da bi si v pičlih dveh urah ogledala glavni otok. Uspelo nama je in za trenutek sva pobegnila drugam. Daleč stran, kjer je svet dovolj velik le za naju in kjer mi ni treba nožev vleči iz lastnega hrbta. Včasih krvavim, včasih tečejo solze. Tudi te od sreče!