bojan krizaj in špela Dobra karma

Bojan Križaj na krilih ljubezni s svojo Špelo

Vili Resnik Svet24.si

Vili Resnik se bo spet poročil!

Prostozidarji 1 Reporter.si

Boštjan M. Turk: Šokanten dokument razkriva, da ...

janša Svet24.si

Premier Janša: »Pred nami je teden boja za ...

Tomaž Gantar Necenzurirano

Kako je virus prehitel Gantarjevo državno ...

Gasilci PGD Šentjur plešejo Jerusalemo Odkrito.si

Šentjurski gasilci odplesali Jerusalemo

HOFER Njena.si

Pirine palačinke z avokadom in šampinjoni

Kolumna
Brez umetnosti nam živeti ni

Brez umetnosti nam živeti ni

robert waltl, 08.10.2020 16:00:20

Robet Waltl

Delite na:

Prva nedelja v oktobru je. Poletje se je ravnokar končalo in nad Ljubljano se je prikradla jesen. Po dolgem času sem se z Umbro sprehodil do ljubljanskega Gradu. Steze so prekrite z listjem, kostanji padajo po pesku, diši po mahu. 

Nekoč je bil zame Grad središčni prostor, okoli katerega se je vse vrtelo. Tam sem davnega leta 1999 zgradil Mini teater. Grad je bil takrat siv, zapuščen, neurejen. Mislim, da ne obstaja zgradba, ki bi bila bolj podobna tisti iz slavnega Kafkovega romana. V uporabo smo dobili kletni prostor, ki je bil napolnjen z betonom, ruševinami in odpadom. Urejali smo ga mesec dni in ga očistili, položili tla, naredili instalacije. Naredili smo oder, zašili zavese, postavili celo majhno garderobo za igralce. V prvih predstavah so igrali Veronika Drolc, Milan Štefe, Olga Kacjan, Jurij Souček in Violeta Tomić. Potem se je krog širil, bilo nas je čedalje več. Najprej smo igrali za otroke, občasno pa tudi manjše predstave za odrasle. Vsako nedeljo dopoldan in popoldan. Včasih bi starši pripeljali otroke, ni pa bilo več prostora. In takoj smo se odločili, da bomo odigrali še eno dodatno predstavo. Ni jim bilo težko počakati. Včasih smo ob nedeljah odigrali celo štiri predstave. Kmalu smo razširili program še na sobote, vse pogosteje pa smo igrali tudi med tednom, saj je bilo zanimanje vrtcev in šol za naše predstave izjemno.
Mini teater je v pravem smislu oživil ljubljanski Grad, zahvaljujoč nam je postal pravi izletniški prostor za vse generacije, desettisoče, stotisoče njih. Organizirali smo srednjeveški dan na Gradu, festival srednjeveške in renesančne glasbe, pustovanja. ..
Medtem pa so Grad uredili, vanj vlagali ogromna sredstva, v prostore so se naselile moderne trgovine, drage restavracije in kavarne in za Mini teater ni bilo več prostora.


Ko sem danes šel mimo prostora, kjer so nekoč najboljši slovenski igralci otroke učili najlepšega jezika, kjer smo jim prikazovali pravljice Andersena, bratov Grimm, Svetlane Makarovič, Puškina, Andreja Rozmana Roze, slovenske narodne pravljice, sem občutil ogromno žalost. Popolnoma je izbrisan spomin na 18 let Mini teatra in na vratih visi tabla, ki oglašuje nekaj nesmiselnega kot Zmajev brlog, kjer se otrokom prodajajo pisane laži. Razumem, da se čas menja in z njim navade. Ne razumem pa, kako hitro se znamo otresti vsega, kar je nekoč pomenilo mnogo. Umetnosti, kulture, samospoštovanja. Slovenska država je nastala v velikem delu na mitu o kulturni samoopredelitvi, na ideji o naši posebnosti, na jeziku, književnosti, ki so jo za nas očuvali skozi stoletja. Ta misel se je še kako čuvala prvih deset, 15 let po osamosvojitvi, ampak potem so postali naši pesniki, slikarji, igralci pomalem diskreditirani. V časopise so pripustili brezsramne komentatorje, ki so pošiljali anonimna pisma o tem, kako smo mi vsi, ki se ukvarjamo s kulturo, paraziti in kako goltamo denar davkoplačevalcev. Naenkrat nismo državotvorni, naša vloga ni, da ohranjamo državljansko kondicijo naše države, njen vzgojni, kulturni nivo, kritično zavest. Korona je še dodatno zabetonirala to stanje in kulturniki smo pristali zadnji v vrsti za pomoč, ki je namenjena vsem drugim.
Danes popoldne prvič igramo za otroke. V dvorani smo imeli v zlatih časih več kot sto sedežev za najmlajše. Danes jih sedi v dvorani skupaj s starši 29. Z vstopnicami od predstav v novi sezoni ne bomo pokrili niti osnovnih stroškov. Ampak gledališče ni namenjeno samo pokrivanju stroškov. Stari Grki so imeli gledališče kot trening za demokracijo, pa tudi kot prostor, kjer so se prečiščevali občutki, kjer je človek lahko doživel nekaj sublimnega, kar je tako redko v resničnem življenju. In moja življenjska odločitev, da delam gledališče, je bila spodbujena z željo, da se igram in da pokažem drugim, kako je vzajemna igra veliko človekovo bogastvo. 
Upam, da se bo to obdobje končno končalo. Zgodovina nas uči, da se na nekatere slabe stvari človek hitro navadi. Na žalost tudi na vojne, na težave, na epidemije. Gotovo ste gledali britansko serijo Years and Years? Medtem ko smo pripravljali predstavo 2020 v Cankarjevem domu, smo jo pogosto omenjali. Posneta je bila lani, celo dogajati se začne v letu 2019 in gre tako naprej skozi 15 let prihodnosti, skoznjo se prepletajo tehnološki napredek, družbenopolitične spremembe in ekonomske krize, dotika pa se tudi podnebne katastrofe, ki nas čaka. Spremljamo življenje neke britanske družine, Daniela Lyonsa, uslužbenca za stanovanjska vprašanja, ki dela z begunci, ter njegovega bodočega soproga Ralpha. Danielov brat Stephen, bankir, s soprogo Celeste, računovodkinjo, skrbi za prihodnost svojih otrok, Bethany in mlajše Ruby ter dveh sester. Edith Lyons je politična aktivistka, Rose pa boleha zaradi spine bifide in je mati dveh otrok, samohranilka, ki dela v šolski menzi. Najstarejša članica družine je babica Muriel, ki jih vse drži na kupu in v njeni hiši se najpogosteje dogajajo največji zapleti v seriji. Za dogajanje sta ključna lik Viktor, ukrajinski begunec, ki se intimno zbliža z Danielom, ter Vivienne Rook, fantastična Emma Thompson v vlogi kontroverzne podjetnice, ki se odloči zakorakati v politiko. Izvedba Emme Thompson, ki jo spremljamo večinoma po televizijskih kanalih, prikazuje, kako prepričljivo je, če se pojavi politik oz. političarka, ki z nekaj populističnimi izjavami pokaže, da je »del naroda«, in poziva maso s svojim šarmom in osebnostjo. In potem so ji odprta vsa vrata, dobi javno funkcijo in dela bolj ali manj, karkoli želi, z močjo, ki so ji jo podelili državljani. Serija prikazuje histerijo okoli brexita, Trumpova koncentracijska taborišča v Ameriki, vse bolj izraženo človeško sebičnost glede podnebnih sprememb, še večjo rast neumnega populizma, ki vodi v fašizem in kršenje človeških pravic ter novo begunsko krizo in bančni zlom. Zakaj omenjam Years and Years ob predstavah Mini teatra?


Epidemija lahko, tako nas uči serija, traja daljše obdobje, ampak mi se ne smemo odreči tistemu, kar nam ponuja umetnost. Brez nje preprosto nismo ljudje. Zato pripeljite svoje otroke v gledališče, saj je življenje samo eno.