Brez besed

Včasih zmanjka besed. Nastane tišina. Pred nekaj dnevi sem na polici našla knjigo Čiščenje nereda in feng šui avtorice Karen Kingston. Knjiga me je popolnoma prevzela. Odkar smo se preselili, sem redno reciklirala, pospravljala in metala stvari stran. Odkar mi je v roke prišla ta knjiga, to počnem še bolj zavzeto. Vesela sem, ko se znebim stvari ali ko mi kaj pade na tla, se razbije in potem roma naravnost v koš za smeti. Prav dobro se počutim, ko čistim navlako iz svojega življenja. Avtorica med drugim reče: »Ne dovolite, da življenje zdrsne mimo vas.« Sem vizualka in nazorno sem videla, kako gre življenje mimo tebe, potem pa je konec. Ni ga več. Imel si možnost, pa je nisi videl ali pa je nisi hotel videti ali pa si enostavno raje živel v preteklosti. Vsi ti spomini, ki nas vlečejo k tlom, kot da bi imeli na nogi tono uteži, niso prav nič učinkoviti. Živeti v preteklosti in se kititi s svojo žalostjo ali srečo ni prav nič koristno za človeka, ki hoče iti naprej in živeti v sedanjosti. Živeti v trenutku, uživati v trenutku, to se zdi dandanes največji dosežek. Knjiga mi je odprla oči, za katere sem mislila, da so že dovolj odprte. Vsa ta embalaža, pod katero živimo, ves ta paket tempa, pod katerim brnimo in se kvazi veselimo – vse to je le iluzija. In včasih zmanjka besed, tako kot zdaj. Tišina preplavi prostor. Pogled se ustavi na posodi, ki čaka, da jo pomijem. Slišim dihanje otrok, ki spijo. Večer je. Prazne misli, prazna glava. Ko se misli ustavijo, je pravzaprav lepo, saj ne razmišljaš preveč ali pa sploh ne razmišljaš. Samo si. Današnji dan je bil lep in topel. Spomnila sem se na film, kako močno si želim igrati v njem. Rada imam kamero in ona ima rada mene. Imela sem srečo. Srečala sem kolegico, poklepetali sva in omenila mi je režiserja, in pozno popoldne sem ga poklicala. Povedala sem mu, da si želim igrati in da sem tukaj. Razumel je in bil vesel mojega klica. Mogoče se sreča obrne in končno posnamem film z večjo vlogo. Potem je večer stekel po skoraj ustaljenih tirnicah. Iztiril se je pri domači nalogi tretješolca, ko je Sergej ugotovil, da ima še veliko naloge, saj je v petek pozabil zvezek v šoli in je moral narediti še za nazaj. Pojedel je večerjo in se lotil dela. Bil je že zelo utrujen, saj je imel pred tem dve uri gimnastike. Naloge so se vlekle, a na koncu nama je le uspelo. Pregledala sem mu vse račune in končala sva s pesmico, ki jo mora znati do petka. Ko sem sedela na kavču, z dojenčkom v rokah, sem gledala Sergeja in si mislila, kako hitro gre vse skupaj. Življenje se na trenutke zdi le kot bežen dih, ki kmalu izpuhti. Pozno je že, kmalu bo polnoč. Spet tišina. Misli prazne in mirna noč. Slišim dihanje otrok, ki spijo. Posoda me še vedno čaka, zato se je bom zdaj lotila. Ne maram, da me zjutraj za dobro jutro pričaka gora nepomite posode. Moram biti zelo utrujena ali bolna, da je zvečer ne pomijem. Posoda je pomita. Pogled spočit na čisti posodi, ki se bo ponoči lepo odcedila. Zjutraj jo pospravim v omaro, na polico in v predal. Stopim v dnevno sobo. Sergej je delal nalogo na moji delovni mizi. Luč še vedno gori. Pospravim zvezke, barvice in preostala pisala dam v peresnico ter mu pripravim torbo. Bil je zelo priden, ura je bila devet zvečer, ko je končal nalogo, zato sem mu rekla, naj gre spat in da mu bom jaz pripravila šolsko torbo. Ura je čez polnoč. Otroci spijo. Čeprav se je današnji dan zavlekel pozno v noč, je bil zelo lep dan. Predvsem miren, kar se mene tiče. Gosta tišina reže čez kuhinjo. Pišem v kuhinji. Družbo mi dela tišina … in tišina. V vrvežu mojega življenja se to zgodi zelo redko, a ko se, potem ostanem brez besed.