Bogataše skubijo prevarane žene, njih pa odvetnice

Te besede Johna Sterlinga, nekoč znanega odvetnika v ZDA, ki naj bi bil dom dveh tretjin svetovnih odvetnikov, bi v današnji Britaniji, kjer prav tako mrgoli odvetnikov, morali predelati. Idealna stranka za odvetnice je zelo bogat moški, ki ga želi žena oskubiti, ker jo želi zamenjati z veliko mlajšo žensko.

Večina britanskih odvetnikov deluje z ramo ob rami z bankirji, finančnimi maherji in računovodji v londonskem Cityju, ker je britanska prestolnica magnet za zelo veliko zelo bogatih moških z vsega sveta, ki ljubijo London predvsem zato, ker lahko pri nas (s pomočjo vseh naštetih, tudi odvetnikov) skrijejo zelo veliko denarja. Tudi (zelo) umazanega. Ljubezen do Londona jih mine samo v enem primeru: ko se ločujejo. Ko je bil zdajšnji zunanji minister, vodilni Lažnivi Kljukec med kolovodji brexita in honorarni klovn Boris Johnson, londonski župan, je naredil veliko uslugo posebni odvetniški veji, ki se je specializirala za ločitve, ko je dejal, da bi žene oligarhov in drugih milijarderjev, ki želijo ob ločitvi oskubiti može, morale v »jatah leteti v London«. Pojma nimam, v kolikšni meri je s tem vplival na žene superbogatih, vem pa, da je London že dolgo globalna prestolnica ločitev bogatih in superbogatih ter posledično skubljenja bogatih in zelo bogatih moških. Njihovim ženam pravni razlog za ločevanje na angleških sodiščih največkrat išče in najde kakšna od odvetnic – specialistk za ločitve. Angleška sodišča so pri ločitvah od nekdaj običajno bolj naklonjena ženam, posebno po letu 2000, ko so pri delitvi premoženja uveljavila načelo enakopravnosti zakoncev, tudi če je samo eden delal (in recimo bogatel), drugi pa ostajal doma. To je prineslo »fifti-fifti« odnos pri delitvi premoženja, ki ni značilen za druge države, posebno po Evropi. Poleg tega so predporočne pogodbe, po katerih radi posegajo bogati, v Britaniji nekaj razmeroma novega. Sodišča jih upoštevajo šele od leta 2010, a jih imajo samo za potencialno obvezujoča. Tudi zato se žene bogatašev rade ločujejo pri nas.

Te dni so v medijih predstavili pet »zvezdnic« med odvetnicami – najdražjimi specialistkami za ločitve, ki za svoje storitve zaračunavajo od 350 do 750 evrov na … uro. Zanimajo jih samo ločitve, pri katerih gre za delitev 45 in več milijonov evrov gotovine in premoženja. Pot jim je v Britaniji v petdesetih in šestdesetih letih utrla glamurozna odvetnica Blanche Lucas, ki je bila strah in trepet nezvestih bogatašev. Tekoče je govorila sedem jezikov, ločitvene izkušnje pa je nabirala tudi v osebnem življenju, saj se je osemkrat poročila in ločila. Najdražja današnja ločitvena specialistka je Sandra David, ki je »pomagala« na primer Jerry Hall, ko ta ni več mogla prenašati Mickove kronične nezvestobe. Na uro računa 750 evrov. Največje premoženje, ki ga je »pomagala« deliti, je bilo več kot milijardo evrov.

Ločitvene bitke bogatih niso samo o otrocih, gotovini, vilah in jahtah. Odvetnice se ukvarjajo z reševanjem problemov, kot je bila odmevna odločitev žene, da razreže vse moževe dizajnerske obleke, ali žene, ki je moževo dragoceno zbirko arhivskih vin zlila v stranišče. Opravka imajo z ženami, ki ob ločitvi zahtevajo najbolj neverjetne reči, na primer milijon evrov na leto za posodobitev … garderobe. Glavni problem žena pri skubljenju bogatih mož je denar, ki ga skrivajo ne samo pred njimi, temveč tudi pred dacarji. Bogati možje se obtožb žena, da so zapravljali denar za na primer visokorazredne prostitutke, branijo, češ, kakšna je razlika med tem in dvajset in več tisoč evri, ki jih je žena brez njihove vednosti vsako leto porabila za torbice. Angleški zakon vidi razliko. Žena lahko pri ločitvi od moža zahteva povrnitev polovice denarja, ki ga je že porabil, če ga je porabil za prostitutke, mamila in hazard. Čutim kaj moške solidarnosti do teh zelo bogatih tipov? Niti pomotoma.