Bodimo pristni

Se spominjate tistih časov, ko smo šteli leta navzgor z navdušenjem, kot bi zbirali zaklade? Ko so bile okrogle številke pospremljene najprej s tortami, potem s šampanjcem in slavje se je raztezalo do jutra? No, tukaj sem, na pragu svojega 51. rojstnega dne, in se sprašujem, ali sem že stara? 

Starost, kakšna čudovita, pomembna beseda, polna spominov, modrosti in občasno tudi artritisa ter najrazličnejših starostnih težavic. Vendar mi je bilo vedno všeč to, kako starost oziroma bolje rečeno kar leta napolnijo dušo in ne le koledarja. V tem smislu se mi je zdelo, da je najbolje, da prestopim to mejo pol stoletja na način, ki je bližje moji duši kot datumu na osebni izkaznici. Zato bom svoj 51. rojstni dan praznovala v kampu skupaj s prijatelji in družino, sredi zelenja, šumenja morja, mravelj in komarjev. In za večerjo? O, pripravila bom pasulj, pravo hrano za dušo, v 20-litrskem loncu! Kajti zakaj bi zapravljali čas za zapletene menije, ko lahko delimo nekaj preprostega in okusnega, kar spominja na čase, ko smo cenili enostavne stvari? Kdor pride, dobi krožnik pasulja ali pašte, kot nekoč, ko so bile to najboljše stvari na svetu. Kakšen suši, kakšni narezki? Ne, hvala! Ostajamo pri pristnem. Ker če me je teh 51 let česa naučilo, me je tega, da je pristnost tisto, kar resnično šteje v življenju.

Starost je torej kot dobro vino. Na začetku si grozdje - mlado, sveže, malo kislo, a polno potenciala. Nato te stisnejo, pustijo, da fermentiraš in zoriš. Nekateri postanejo čudovito vino, polno okusa in bogatih odtenkov, drugi pa se končajo kot kis. No, jaz sem se odločila, da bom postala dobro vino, ki ga bodo cenili. No, vsaj upam, da sem na pravi poti. 

Tako se na svojem 51. rojstnem dnevu ne bom posvečala pomilovanju in skrbi za gube, ki so se pojavile kot nezaželeni gostje na mojem obrazu … Dan bom torej preživela ob družbi najbližjih. Verjamem, da bomo skupaj obujali spomine in se veselili novih stvari, ki vse nas čakajo za ovinkom … 

… ker - ali ste kdaj razmišljali o tem, kar sem našla v obliki zapisa na prijateljevem zidu na Facebooku? Čez 100 let, recimo leta 2123, bomo vsi pokopani s svojimi sorodniki in prijatelji. V naših domovih, ki smo jih tako težko zgradili, bodo živeli neznanci, ki si bodo lastili naše stene … Mogoče tudi kakšen kos (zanje retro) pohištva. Vsa naša lastnina bo od ljudi, ki se še niso rodili ... tudi tisti avto, za katerega smo leta in leta plačevali lizing, bo verjetno končal v starem železju, v najboljšem primeru bo v rokah neznanega zbiratelja.

Naši potomci ne bodo vedeli skoraj ničesar o tem, kdo smo bili, niti se nas ne bodo spominjali. Koliko od nas pozna očeta svojega dedka?

Po svoji smrti bomo nekaj let v spominu, potem bomo le še portret na neki knjižni polici in čez nekaj let bodo naša zgodba, naše slike, naša dejanja šli na smetišče zgodovinske pozabe ... ne bomo več niti spomini.

Če bi le znali razmišljati o tem, bi se zagotovo spremenili naši pristopi, naše misli, postali bi drugi ljudje. Imeti vedno več, ne da bi imeli čas za tisto, kar je v tem življenju res vredno? Čemu? Raje izkoristimo sleherni trenutek zase in za svoje bližnje. In to na najbolj pristen način, ker to bodo zagotovo najlepši trenutki, bi bodo naše življenje napolnili z veseljem. Neumno je, da ga zapravljamo s pohlepom in nestrpnostjo. Ja, res sem postala starejša, mogoče modrejša in s tem ni nič narobe. Prijetno branje, dragi bralci, in zapomnite si, vsak trenutek je zlata vreden!