Bili so prazniki

Kar konec koncev to ni presenetljivo, saj po neki lestvici, ki so jo pred časom objavili tudi v Delu, že s povprečno slovensko plačo sežemo med dva ali tri odstotke najbogatejših zemljanov. A pustimo ne preveč verodostojno statistiko. Povprečno v Sloveniji ne živimo slabo. Povprečno!? Sta si povprečno reven in povprečno bogat človek enaka? Niti ne! Se vidita enako? Zagotovo ne. Četudi z enako denarja bi se pesimist prištel med prve, optimist pa med druge. In živel srečneje od prvega. Takšni pač smo.

Bolj bode v oči, da se s potrošništvom, razsipnostjo, požrešnostjo in kar je teh grdih reči začnemo najbolj »poglobljeno« ukvarjati decembra, ki najbolj poganja neoliberalni kapitalistični krog. Trgovine so mravljišča. Začne se s črnim petkom in potem kar traja in traja. Do zimskih razprodaj in naprej.

Vsi mediji so polni razmišljanja o tem, kam vse to pelje, kam to gre. Mikrofone si podajajo takšni in drugačni strokovnjaki, ki na dolgo in široko razlagajo, kako smo vsi skupaj pozabili na prave vrednote in tradicionalno izročilo. Od zavzetega pripovedovanja si lahko oddahnejo le med oglasi, v katerih nas, z istih zaslonov in radijskih valov, oglaševalci vabijo k ravno nasprotnemu. Pridite, kupite, čim več, najbolje tisto, česar sploh ne potrebujete. Tudi mediji morajo preživeti.

Vzbujanje slabe vesti ni rezervirano le za medije, ki tako relativno poceni napolnijo programski prostor. Tudi razne modre, že osivele glave se mu težko ognejo. Prazniki so kot narejeni za to početje. Ob polnočnici in naslednji dan med božičnimi mašami papež, metropoliti, nadškofi in škofi radi žugajo vernikom in drugim grešnikom.

Na upravičeno in precej neškodljivo jezo ter ukore papeža Frančiška smo se že kar navadili. Tudi letos je v pridigi med božično mašo, potem ko se je spomnil na trpeče v preštevilnih vojnah tega sveta, posvaril tudi pred požrešnostjo in pohlepom, češ, življenjska hrana je ljubezen, ne pa materialne dobrine. Lepo, mar ne?

Tudi v naših domačih cerkvah so izbrano besedovali. Metropolit Zore: Stremeti moramo k skupnosti bratov in sester, v kateri nihče ne bo zavržen, nezaželen. Škof Geza Filo: Odpovejmo se nenasitnim zahtevam, ker nam bo vseeno vedno kaj manjkalo. Nadškof Cvikl: Zavzemimo se za zaupanje, spoštovanje, medsebojno razumevanje. Sedlo nam je v dušo.

Na to, da se Bog ni rodil v razkošju, ampak v hlevu, smo res mnogi pozabili. A najbolj prav slovenska Rimskokatoliška cerkev.

Kadar gre za to, kaj vse ji po njenem moramo davkoplačevalci še dati in plačati, nima meja. Veliko vsega. Za delovanje, za prispevke, za šolstvo … Veliko – tudi domnevne – lastnine ji je bilo vrnjeno. Od vsega še najbolj bode v oči 160 kvadratnih kilometrov gozdov v Triglavskem narodnem parku, ki, prav tako kot Blejski otok, že več kot 150 let sploh niso bili več v njeni lasti. Ko sta trčili nespodobna Cerkev in nesposobna država, ni bilo dvoma o zmagovalki. Pa ne le to. Zdaj, zato ker zaradi dolgotrajnosti postopka Cerkev s premoženjem ni mogla gospodariti, zahteva še odškodnino. Ko je Alenka Bratušek to isto Cerkev pozvala, naj se tej odškodnini odpove, saj moramo davkoplačevalci že tako odplačevati 500 milijonov, ki jih je zakockala mariborska nadškofija, se je metropolit Zore zgrozil. To je vendar nezakonito!!!??? Njega, ki je na čelu te bogate institucije, znotraj katere so špekulirali Zvonovi, skrbi zakonitost??!! Le zakaj ga ni že prej?

Skratka, sprenevedavost najvišjih predstavnikov slovenske Cerkve je do državljanov, ki morajo plačevati njeni – po Frančišku – požrešnost in pogoltnost, naravnost nespodobna, za vernike pa očitno tudi podcenjujoča. Reku »ne glej, kaj delam, poslušaj me, kaj govorim« jih vedno manj sledi.

Objavljeno v reviji Zarja št. 2, 8. 1. 2019.