Besede so pomembne
Medtem ko vsake volitve v velikih in vplivnih državah, kot so bile prejšnji teden vmesne volitve v ZDA, zanimajo ves svet, jih ta komaj opazi v majhnih državah, kot je na primer Irska, kjer so nedavno imeli predsedniške volitve, na katerih je solidna večina Ircev dosedanjemu predsedniku Michaelu D. Higginsu zaupala drugi sedemletni mandat.
Predsedniki so na Irskem bolj za politični okras kot kaj drugega, saj nimajo prave, izvršilne oblasti, po kateri v demokratičnih državah izstopajo ameriški predsedniki, ki so tako rekoč nekronani absolutistični kralji.
Sedemdesetletni, komaj 163 centimetrov visoki Higgins, ki je poet, me je navdušil s kratkim govorom po razglasitvi volilnih izidov. Govoril je o pomenu besed in idej v času, v katerem vse premočno prevladujejo besede in ideje glasnih in nevarnih agresivnih desničarskih populistov, kot so Trump, Orban, Salvini in drugi neznosni samooklicani protiimigrantski križarski vitezi.
Higgins je govoril istega dne, ko je po svetu odmeval pokol oboževalca Trumpovih vnetljivih besed in besed, ki je v sinagogi v Pittsburghu v ZDA umoril enajst ljudi.
»Besede so pomembne. Besede lahko bolijo, besede lahko zdravijo, besede lahko prinašajo moč in razdor,« je dejal Higgins. O svojih besedah in idejah v kampanji je dejal, da odražajo vizijo Irske, v kateri različne skupnosti enakopravno in skupaj delijo zgodovino in oblikujejo prihodnost. Prinesle so mu zmagovitih 56 odstotkov glasov. Precej manj, kot sem pričakoval.
Izid irskih volitev me je zanimal tudi zaradi velikega presenečenja. Skoraj četrtino glasov je dobil drugouvrščeni kandidat Peter Casey, ki bi mu lahko rekli irski Trump. Ne samo zato, ker je bogat poslovnež in nekdanji zvezdnik resničnostne televizije (dve leti je sodeloval v priljubljeni irski različici televizijskega poslovnega šova Zmajev brlog, v katerem žirija – bogati poslovneži vlagajo ali ne denar v poslovne ideje tekmovalcev), temveč tudi zaradi njegovih desničarskih populističnih idej ter besed o Romih in socialcih. Na neznosnega Trumpa spominja tudi po bahanju. Dejal je, da je zadnjič, ko je sodeloval na volitvah in se potegoval za sedež v senatu, zgornjem domu irskega parlamenta, dobil le štirinajst glasov. Zdaj jih je dobil 342.727. »Nekdo je že izračunal, da je to 23.000-odstotno izboljšanje,« je dejal bahaški Casey.
Na Irskem so se spraševali, v kolikšni meri sta na to vplivali njegovi zadnji kampanjski »ideji«: javno izražen dvom o tem, da irski Romi potrebujejo status posebne manjšine (dobili so ga lani) in o potrebnosti socialnih stanovanj. Preden je prišel z njima na dan, so mu ankete napovedovale samo dva odstotka glasov.
V kampanji je predsedniku Higginsu, ki pravi, da je demokratični socialist, očital, da »poveličuje vrednote Fidela Castra in Huga Chaveza«, in trdil, da je Irska postala država odvisnikov, ki mislijo, da so upravičeni do socialne podpore. Kritiki so mu pripisovali poseganje po »najnizkotnejših skupnih imenovalcih« v politiki. Casey naj bi v kampanji govoril to, kar naj bi mislili mnogi Irci. Nenaklonjenost Romom kot uradno zaščiteni manjšini naj bi bila splošno razširjena. Prav tako naj bi na Irskem vladalo splošno prepričanje, da ljudje, ki dobivajo socialno podporo, ne životarijo, temveč živijo zelo dobro. Res?
Domači in tuji poznavalci Irske so se do zdaj čudili, češ, kako to, da Ircev ne gane desničarski populizem, ki se je razpasel na obeh straneh Atlantika. Po teh volitvah se sprašujejo, ali je pognal korenine tudi med Irci, ki naj bi, ko gre za politiko, najbolj zaupali starim izkušenim možem, ne pa kričavim populistom?
Casey se lahko za svoj uspeh zahvali tudi svoji vlogi v resničnosti televiziji. To radi upravičeno razglašamo za nekaj podobnega, kot je v prehrani hitra, tako imenovana »junk hrana«. Junk v angleščini pomeni nekaj zavrženega, nekoristnega in malo vrednega. Vseeno je med nami že več kot dvajset let in je Trumpa, zvezdnika Pripravnika in »junk« predsedniškega kandidata, prinesla v Belo hišo. Njegovo predsednikovanje, njegovi napadi in izpadi, njegovo spakovanje in kriljenje z rokami, njegova srečanja z navijači trumpizma, vsebina njegovih twittov, njegova srečanja s tujimi šefi, pa naj gre za nemško kanclerko ali severnokorejskega diktatorja, spominjajo na resničnostno televizijo. Lahko bi rekli, da je z njim resničnostna televizija vsaj začasno prevzela ameriško politiko, pa tudi dojemanje (ne)resnic.
Ironično je seveda, da je resničnostna televizija vse bolj programirana in zrežirana in vse manj resnična, a kaže, da so se gledalci s tem sprijaznili na podoben način, kot so se na primer navijači zrežirane teatralne poklicne rokoborbe (professional wrestling), ki je rokoborbo, začinjeno z različnimi vrstami pretepanja in mlatenja, spremenila v ljudsko zabavo.
