Barbi skozi rožnata očala
V teh z grozečim virusom obremenjenih časih nas strah sili v previdnost. Množično se odpovedujejo predstave in dogodki. Ko pomislim na vse tiste, ki živijo od nastopanja in predstav, me zmrazi. Vse nevladne ustanove, vsi »svobodnjaki« so zdaj postavljeni na socialni rob. Malo bomo morali zategniti pasove, ni kaj, in to ravno marca, ko pomlad začne svoje sramežljivo prebujanje in se spet malo več družimo s prijatelji.
Marec je tudi mesec dveh praznikov žensk: 8. marec je dan emancipirane in neodvisne ženske, 25. marec pa tradicionalni dan mater, ki nas nesebično vzgajajo do odhoda v odraslo življenje. No, včasih počnejo to še leta po tem, ko smo že odrasli. V socialističnih časih je bil dan žena ena sama veselica. Ženskam so se na vsakem vogalu delili rdeči nageljni in delavnik je bil bolj podoben prazniku. Iz službe se je domov prihajalo v poznih popoldanskih ali večernih urah, ker »žensko je treba slaviti in dobro zaliti«. Potem se je zgodila samostojna Slovenija in z njo je v naše kraje prišel še materinski dan. To je praznik brez pijančevanja, poln živopisanih orhidej, bombonjer, plišastih igrač in vrtnih palčkov. Mamice obdarimo, ker so lepo skrbele za nas, jim mogoče celo kaj skuhamo ali jih kako drugače razveselimo.
Če vprašate mene – čisti dolgčas! Imam pa že raje, da me obdarijo s kakšno srebrno radgonsko in da si med nazdravljanjem povemo kak masten vic. Kajti: smeh je zdravilo, naj ga bo obilo!
