Barbarski posek Valvazorjeve lipe pri graščini Krumperk

Lipa je upodobljena na grafiki v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske, zato so jo poimenovali Valvazorjeva lipa. Toda to veličastno drevo, prvovrstni naravni in kulturni spomenik, zdaj leži podrto, čeprav bi lahko ohranili deblo in glavne veje še dolgo potem, ko bi drevo dokončno odmrlo. Toda brezbrižnost odgovornih je priklicala motorne žage, ki so uničile mogočno lipo, del zgodovinskega spomina naroda. Za to barbarsko dejanje ni opravičila.

Grad Krumperk ima častitljivo zgodovino in znamenite prebivalce. Na Krumperku je bila rojena Ana Marija Ravbar, mati Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je del svojega otroštva preživel prav na tem gradu. Pozneje je ta znameniti mož napisal Slavo vojvodine Kranjske in v njej upodobil tudi Krumperk. In glej, na tej grafiki je lepo vidna grajska lipa in prav zato se jo je oprijelo ime Valvasorjeva lipa. Morda bi bilo zanjo pravšnje ime Ravbarjeva lipa, kajti  vitez Adam Ravbar je bil nedvomno najbolj znan stanovalec gradu Krumperk. Vsi poznamo zgodovinsko izjemno pomembno bitko pri Sisku 22. junija leta 1593, kjer je vojska pod poveljstvom Andreja Turjaškega z genialno taktiko uničila turško armado, ki je štela kar osemkrat več vojakov. Pri tem je ključno vlogo odigrala težka konjenica, ki jo je vodil vitez Adam Ravbar. Njegovi konjeniki so z manevrom popolnega presenečenja ter s hitrim in silovitim udarom potisnili Turke v reko Kolpo, kjer jih je v paniki mnogo utonilo, preostali pa so se razbežali. Najbrž zadostujeta podatka, da je 5000 mož potolklo armado 40.000 Turkov in da je v eni sami uri bitke padlo 10.000 Turkov! Genialni taktični manever pri Sisku spada v vse učbenike vojaških akademij. Ko se je zmagoviti vojskovodja vrnil domov, so v njegovo čast posadili lipo, ki je v dobrih štiristo letih zrasla v mogočno drevo. Leta 1984 je bila razglašena za naravni spomenik (protected planet, IUCN Management, category III, WDPA ID 386923). Kaj to pomeni v mednarodnem merilu? IUCN (International union for conservation of nature – Svetovna zveza za varstvo narave) je vodilna svetovna organizacija, ki je bila ustanovljena že leta 1948, s sedežem v mestu Gland v Švici. Svetovno naravno dediščino ima IUCN razdeljeno v posamezne kategorije in Valvazorjeva lipa je bila uvrščena v kategorijo III – med naravne spomenike (natural monuments) pod evidenčno številko ID 386923. V dokumentih IUCN lahko za to kategorijo preberemo: »Naravni spomeniki imajo visoko kulturno in duhovno vrednost, kar se lahko izkoristi pri pridobivanju podpore za svoje ohranjanje.« Oho, zdaj pa si poglejmo, kako se pri nas ravna z naravno in kulturno dediščino svetovnega pomena.

Leta 1996 so se uradniki RS zganili in končno uvrstili Valvazorjevo lipo med naravne znamenitosti v lasti RS pod identifikacijsko št. 5134. Torej je država vzela mogočno lipo pod svoje okrilje in pristojnost. Storila pa je samo to in nič več. Povedano praktično, nič ni storila za redno spremljanje stanja drevesa in potrebne sanitarne posege za njegovo ohranjanje. Vemo pa, da zgolj pravno pisunstvo brez potrebnih ukrepov nima zdravilnih učinkov. Govoril sem z arboristom, ki je pred nekako desetimi leti odstranil poškodovane veje, in opisal mi je neverjeten dogodek. Ko je predlagal osnovne ukrepe, ki bi zagotovili trdnost in stojnost drevesa, in povedal, da je za to potrebnih nekaj sto evrov, so mu pristojni odgovorili, da za to ni denarja! Pa saj to ni res! Za nekaj sto evrov so prepustili propadanju naravni spomenik svetovnega formata! V nadaljevanju bom povzel dogodke, kot jih navaja pisec Miha Ulčar v glasilu občine Domžale Slamnik pod naslovom Na Krumperku podrli grajsko lipo in z njo več kot štiri stoletja stare spomine (Slamnik, št. 7, julij 2018).

Mnenje arboristov

V imenu države je bila usoda lipe prepuščena območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju. Ta je najela arborista Vasjo Dornika, univ. dipl. inž. gozdarstva iz Arboretuma Volčji potok, ki si je drevo dvakrat ogledal (?) sredi leta 2017 in v svojem mnenju zapisal (povzemam), da je na lipi ostalo samo še 10 do 15 odstotkov krošnje in da so v krošnji, na deblu in koreničniku prisotne glive z vidnimi trosnjaki. Na podlagi ugotovitev, da je drevo izredno nevarno za obiskovalce konjušnice in promet, konjušnico pa obiskujejo učenci osnovnih šol in študentje biotehniške fakultete, je predlagal, da se drevo čim prej odstrani in nadomesti z novo čim višjo sadiko. Zavod, ki naj bi varoval naravno in kulturno dediščino, se je brez ugovora strinjal s posekom, ki je bil letos tudi izveden?!

Toda poglejmo, kako se tem rečem streže drugje po Sloveniji. Prebral sem predlog ukrepov, ki jih je za mogočen Nujčev hrast izdelala imenitna skupina strokovnjakov v sestavi: prof. dr. dr. h. c. Nika Torellija, doc. dr. Maje Jurc in mag. Dušana Jurca. Tam med drugim piše (citiram):

»Nemogoče je zaustaviti propad Nujčevega hrasta. Predvidevamo, da se bo zmanjševanje vitalnosti drevesa nadaljevalo, vendar hitrosti ni mogoče napovedati. Ne vemo številnih podatkov, ki bi jih za tako napoved potrebovali: npr. obseg okuženosti korenin z mraznico kot domnevno glavne povzročiteljice hiranja hrasta (to bi ugotovili z obsežnim sondiranjem v območju korenin), podatek o obsegu in jakosti trohnobe debla (vzorčenje lesa s Presslerjevim svedrom), iz katerega bi sklepali na nevarnost podrtja drevesa ob močnem vetru ali obremenitvi zaradi snega in žledu. Hitrost hiranja je odvisna tudi od stresov v prihodnosti, ki jih ne moremo predvideti. V kolikor se bo hiranje nadaljevalo, bi bilo ustrezno po približno petih letih (ali npr. po desetih, v kolikor se stanje ne bo hitro slabšalo) močno skrajšati vse veje in vrhove v krošnji. V kolikor bo hrast še dovolj vitalen, bo iz tako nastalih štrcljev odgnal in ustvaril sekundarno krošnjo. Verjetno pa bo njegovo hiranje hitro napredovalo in bo odgnal slabo in bo kmalu odmrl. Ostane naj nespremenjen – deblo z nekajmetrskimi štrclji stranskih vej in nekaj višjimi vrhovi. Lubje bo odpadalo, hrast bo začel svoje drugo obdobje, obdobje razgradnje. Pri teh odločitvah je najpomembnejše upoštevati končni cilj sanacije, to pa je: ohraniti deblo in glavne veje še dolgo potem, ko bo drevo odmrlo.« Tako se to dela, z znanjem in srcem!

Namesto uničenja zdravljenje

Uničenje Valvasorjeve lipe, naravnega in kulturnega spomenika v svetovnem merilu je zakoličilo mnenje enega samega arborista iz komercialnega okolja Arboretuma Volčji potok.

Nič preiskav, zgolj dva ogleda. Če bi v pomoč poklicali skupino prof. dr. Nika Torellija, bi mogočno deblo Valvasorjeve lipe pričalo še dolga desetletja kot organska skulptura zgodovinskega spomina na dogodke, ki so določali našo zgodovino. Za plašljivce, ki bi že na sprehodu nosili čelade (pa jih je sram), bi okrog postavili ograjo, za ta čas moderne domoljube zapis o bitki pri Sisku, za bolj romantične zgodbo pogumnega viteza Adama Ravbarja, vedoželjne pa bi spomnili na Valvazorja in njegovo Slavo.

Z drevesno kirurgijo se lahko podaljša življenje starih dreves, sicer bi že zdavnaj podrli Najevsko lipo, lipo pred turjaškim dvorom, ki jo opeva Prešeren, lipo pri gostilni Pod lipco v Ljubljani, Kočko lipo pri Semiču, tri lipe v Komendi, štiri pri Novi Štifti in še mnogo drugih. Najevska lipa je bila leta 1993 sanirana po načelih drevesne kirurgije. Zaščiten je bil koreninski sistem in odstranjen trhel in vlažen les iz notranjosti, zdravo jedro pa zaščitno premazano. Tako je bilo ustavljeno njeno propadanje. V svetu je drevesna kirurgija izjemno napredovala, saj obsega vse, od injiciranja hranil v deblo in korenine do uporabe zdravilnih pripravkov proti bakterijam in glivam. Zdravljenje starih dreves poteka po načelih zdravljenja starih ljudi. Pri nas pa se drevesna kirurgija očitno začne in konča z motornimi žagami, kot da bi človeka, ki ima glivično infekcijo nožnega palca, pozdravili tako, da bi mu odrezali nogo.

Tragično je, da ne varujemo stoletnih pričevalcev nekdanje visoke kulture, ki se spreminja v barbarstvo motornih žag in grozo podrtih mogočnih dreves.